* Pravi podvig je bilo najti Zion Rock Club v italijanskem Coneglianu, ki je dobrih dvajset kilometrov oddaljen od Trevisa. Na spletni strani Radio Birdman smo namreč prebrali najavo, da bodo v soboto koncertirali v Trevisu in le prijaznosti domačinov se imamo zahvaliti, da smo prispeli na prizorišče koncerta. Zion Rock Club se namreč nahaja v industrijskem predelu omenjenega Conegliana. Utrudljivo iskanje se je izplačalo. Takšnega rock kluba v Sloveniji verjetno še nekaj časa ne bomo imeli. Sodobno opremljena hala, ki sprejme okoli 400 obiskovalcev, se je začela polniti ob 22.00 uri. Med domačini se je znašlo tudi nekaj zvestih slovenskih spremljevalcev Radio Birdman. Vabljivi rockovski zvoki so polnili prostor in vse je bilo pripravljeno za čaščenje avstralskega rock'n'rolla.
Malo pred enajsto uro zvečer sta oder zasedla italijanska rockerja, kitarist Mojomatt in bobnar Davmatic, ki predstavljata prodoren garažnorockovski »two men band« Mojomatics. V slabe pol ure sta nanizala peščico skladb iz njunih dveh albumov »A Sweet Mama Gonna Hoodoo Me« in »Songs for Faraway Lovers«. Fanta sta bila primerna izbira za ogrevanje odra pred nastopom legendarnih Radio Birdman. Njun garažnorockovski minimalizem, ki temelji na prepričljivem bobnanju Davmatica in energičnemu pristopu kitarista Mojomatta, sicer ni pretirano razvnel navzočih. Res je tudi, da je bila dvorana med njunim nastopom še bolj slabo zasedena. Ne glede na to sta fanta pokazala dovolj izrazne raznolikosti in glasbenega talenta. Svojo melodično interpretacijo rockovskih zvokov ne razvijata zgolj na temeljih garažnega rocka, temveč zelo pogosto zaideta tudi na področje rhythm & bluesa in celo countryja. Še najbolj sta prepričala zbrane z interpretacijo rock klasike »Baby Please Don't Go«, ki sta jo odigrala zelo prepričljivo in s tem dokazala svoje nadpovprečne tehnične izvajalske sposobnosti. Nastopu Mojomatics nimamo kaj očitati, razen morda pomanjkanja avtorskega pečata. Njuno oziranje v preteklost garažnorockovskih zvokov je nekoliko preveč predvidljivo. Njun nastop je bil kratek in jedrnat, morda tudi iz spoštovanja do Radio Birdman.
Zelo hitro po ogrevanju Mojomatics so se velikani avstralskega rock'n'rolla pojavili na odru. Nekoliko smo bili sicer presenečeni, ker ni prišel z njimi klaviaturist Pip Hoyle, toda pred kratkim mu je umrl sin, tako da odličnega klaviaturista tokrat ni na turneji. Ne glede na nepopolno zasedbo so Radio Birdman zelo odločno udarili z njihovo klasiko »Burn My Eye«, sledila je skladba »Smith & Wesson Blues« in tako naprej hit za hitom. Na začetku je bilo sicer nekaj težav z zvokom, ki je bil bolj izrazit in prepričljiv iz skladbe v skladbo. Pohvaliti je treba predvsem izjemno basovsko mojstrstvo »Jima Dicksona«, ki je uspel s svojimi melodičnimi vložki povsem nadomestiti manjkajoče klaviature. Prav tako sta ponovno blestela oba kitarista, »Deniz Tek« in »Chris Masuak«. Njuna kitarska medigra je bila izjemno dovršena in prefinjena. Ponovno sta dokazala, da ostajata dva izmed bolj domiselnih in tudi inventivnih rockovskih kitaristov. Izjemno močan rockovski udarec ima bobnar »Russell Hopkinson«. Spraševali smo se, ali bodo bobni zdržali pod silo njegovih udarcev. Njegovo bobnanje je veliko prodornejše od rockovskih bobnarjev, ki jih ponavadi srečujemo na tovrstnih koncertih. Morda je imel Hopkinson ravno zaradi svoje prodornosti ob določenih prehodih nekaj težav, vendar so ostali instrumentalisti zagate rutinirano reševali. Rob Younger ostaja kljub svojim letom prepričljiv frontman, z dovolj prodornim in artikuliranim vokalom in brez vsake želje po zvezdniškem sijaju. Bend je deloval povsem nevsiljivo in prisrčno. Moramo vedeti, da so vsi gospodje, razen bobnarja, že zdavnaj zakoračili v svoja šestdeseta leta. Fantje so ostali rockerji s srcem in dušo, kar je pri tako starih zasedbah prej izjema kot pravilo.
Radio Birdman so bili iz skladbe v skladbo odločnejši in glasnejši. Njihov nastop se je razvijal v smeri ekstaze. V prvem delu nastopa so odigrali tudi obdelavo 13 Floor Elevators, »You're Gonna Miss Me«, in zaključili odličen nastop z ognjevito izvedbo skladbe »What Gives«.
Drugi del je bil samo še nadgradnja vsega že doseženega. Prijetno so presenetili z obdelavo klasike garažnorockovskega benda iz šestdesetih Barry & The Remains in njihovo skladbo »Don't Look Back« ter po dobri uri in pol energičnega rock'n'rolla zaključili koncert z odlično izvedbo »New Race«. Ni kaj, Radio Birdman blestijo tudi po tridesetih letih, zato vam jih toplo priporočamo, ko se vrnejo v bližnje kraje.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>