Nedelja, 28. 10. 2007
goran
Danes v Tolpi bumov gostimo glasbenika, ki inspiracijo išče v tisti najbolj elementarni vlogi zvoka kot takega. Sama forma skladb ni tako zelo pomembna, dasiravno je tokrat zelo blizu tistemu običajnemu pop formatu. Bolj kot ta, Erica Copelanda zanimajo predvsem intrigantni zvočni elementi, pa naj si bodo to najmanjši, neodvisni sonorni fragmenti, širok spekter terenskih posnetkov ali pa vzorci struktur, vzeti iz glasbenih praks iz polpretekle zgodovine. Ta bogat nabirek zvokov Copeland skozi duhovito vizijo oplemeniti z estetiko, ki je ta čas značilna za noise-elektronsko-rockovski njujorški glasbeni milje (še posebej znamko Paw Tracks) in v nadvse mikaven zvarek nareže dvanajst, na prvi posluh precej kontrastnih viž.
Plošček ‘Hermaphrodite’ tako na nek način pravzaprav reproducira izraznost, s katero se je Copeland že dokazal znotraj odlične matične formacije Black Dice pa tudi skozi stranski projekt Terrestrial Tones, v katerem ideje prepleta z Davom Portnerjem iz kolektiva Animal Collective. Black Dice posebne predstavitve ne potrebujejo, saj je frekventnost njihovega pojavljanja na tejle frekvenci precej pogosta. Dovolj je, če se spomnimo, da trojica vstopa v deseto leto delovanja ter da velja za enega ključnih bendov v njujorškem hrupno-eksperimentalno-rockovskem podtalju. Svoj izraz so skozi leta precej spremenili in če so se v svojih začetkih opirali predvsem na hrupnost rockerjev tipa Boredoms, so s svojimi zadnjimi ploščami odplavali v psihedelično obarvana prostranstva.
Na slednjih je poudarek tudi na Copelandovem aktualnem prvencu, razlika, ki najbolj zbode v ušesa, pa je večja neokrnjenost »hermafroditovih« izvornih zvokov, saj smo vajeni, da so tej pri Black Dice deležni prevajanja v nekoliko bolj elektronsko zglajeno obliko. Zgodila pa se je še ena, že prej omenjena sprememba, ki sicer ni ključnega pomena skozi prizmo avtorjevega odnosa do zvoka, je pa vsekakor zelo dobrodošla poteza z vidika poslušalca. Namesto dolgih komadov, ki so se na zadnjih albumih Black Dice pogosto vlekli vse tja to desetih minut in več, je Copeland tokrat le-te zapakiral v precej krajšo formo. Razpotegnjena naporna raziskovanja, so dala prostor lahkotnejšemu, bolj dinamičnemu toku, ob tem pa vsebina ni bila za prav nič prikrajšana. S svojim solističnim prvencem se Copeland tako znajde na nekakšnem abstraktnem pop terenu, tja pa se mimogrede po novem podajajo tudi Black Dice s ploščo ‘Load Blown’, ki je luč dneva ugledala prav pred nekaj dnevi, a o tej bomo kaj več rekli ob kakšni drugi priložnosti.
Album ‘Hermaphrodite’ torej tvori dvanajst, na prvi posluh precej različnih skladb, saj se malodane vsaka od njih opira na precej različen nabor zvokov, ki segajo vse od povsem organskih vzorcev vzetih iz nekaterih tradicionalnih vzhodnjaških praks, do abstraktnih elektronskih prekopicov. Nekoliko bolj angažiran posluh pa razkriva, da ima vseh dvanajst skladb skupen imenovalec, ki sliši na ime gamelanska glasba. Copeland skozi izkušnjo svojega preteklega dela, namreč prebira to eksotično indonezijsko glasbeno govorico, ki je v preteklosti že služila kot inspiracija marsikateremu zahodnemu glasbeniku. Največkrat so se je lotili sodobni skladatelji, denimo Steve Reich in Phillip Glass, pa folker John Fahey, pot v pop forme pa so ji odprli The Residents, King Crimson ter v nekoliko manj oddaljeni preteklosti tudi Mouse on Mars in Sun City Girls. Copeland se je še najbolj približal slednjim. Ni se ustavil zgolj pri enostavni reprodukciji, pač pa je svojo značilno estetiko pretopil v karakteristike gamelanske glasbe. Abstraktna elektronska prebiranja, pulzirajoč hrup, distorzirane sintetične linije, zvončkljanja, piskanja, praskanja in še kaj je skozi repetitivnost povezal v psihedelično izkušnjo na način kot to pač veleva izvorni nauk. In iztržek je naravnost očarljiv. V repetitivnost ujeti fragmenti oblikujejo rastočo, kompleksno organsko tvorbo, prepleteno s številnimi detajli, ki poslušalca odpeljejo v nadvse zanimivo zvočno izkušnjo.
Copelandov solistični prvenec se odlično znajde v okolju založbe Paw Tracks, ki je letos že povila odličen album Panda Bearu, kot rečeno, pa so pred nekaj dnevi v svojo diskografijo vpisali tudi nadvse zanimiv nov plošček kolektiva Black Dice in tako potrdili, da postajajo ena bolj aktualnih glasbenih etiket v polju abstraktnega popa.
Komentarji
komentiraj >>