Brazilska literatura je v tesnem stiku s portugalsko, saj si delita skupni jezik. Čeprav sta državi geografsko povsem na drugem koncu, je Brazilija s Portugalsko zaznamovana tako zgodovinsko kot tudi kulturno in duhovno. Kolonizacija je pustila številne sledi in tako sta državi v nenehni, čeprav danes latentni, medsebojni povezanosti. Začetek brazilske književnosti lahko časovno umestimo v 16. stoletje, z odkritjem Brazilije. Sprva je bila brazilska literatura v tesni povezavi s portugalsko in le počasi se je osamosvajala. Prvi dokument z literarno vrednostjo, ki bi ga že lahko uvrstili v brazilsko književnost, je pismo, ki ga je Pero Vaz de Caminha poslal portugalskemu kralju Manuelu I. in v katerem opisuje Brazilijo. V naslednjih dveh stoletjih je brazilsko literarno ustvarjanje omejeno predvsem na opise potovanj in religiozne spise. Šele obdobje romantike in realizma v 19. stoletju je tisto, ko brazilska literatura doseže svojo prepoznavnost in lasten stil. V tem obdobju prevladuje tematika, ki opeva lepoto Brazilije in njene prvotne prebivalce. Eden vidnejših predstavnikov te dobe je José de Alencar, medtem ko je najpomembnejši predstavnik obdobja realizma Machado de Assis, ki je tudi ustanovitelj Brazilske Akademije književnosti (Academia Brasileira de Letras). Poleg njega sta ogledalo družbi nastavljala še dva pomembna pisatelja Raul Pompéia in Aluízio de Azevedo.

Prva svetovna vojna je pustila posledice širom po svetu in zaznamovala tako družbo kot posameznika. V Braziliji se je z naglo urbanizacijo in hitrim razvojem industrije močno spremenila družbeno-ekonomska panorama, kar se je še najbolj odražalo v velikih mestih, kot sta São Paulo in Rio de Janeiro. Konzervativnost književnih akademikov ni več ustrezala takratnemu stanju duha pisateljev in njihove norme so za ustvarjalce postale preozke. Tako se je s Tednom Umetnosti leta 1922 v Braziliji začel modernizem, ki so ga najbolj zaznamovali avtorji Jorge Amado, Mário de Andrade, Manuel Bandeira in Érico Veríssimo.

Po koncu druge svetovne vojne se v Braziliji začne novo literarno obdobje, ki ga zaznamuje ekonomski razvoj, demokratizacija ter seveda nove kulturne in umetniške težnje. V tem obdobju se oblikuje tako imenovana Generacija 45 (A geração de 45), ki je razumela in opisovala nov duh časa. Njen cilj je bil predvsem spremeniti slog izražanja. Predstavniki te literarne usmeritve so se osredotočili na preučevanje in eksperimentiranje s samim jezikom. S poezijo sta si v tem obdobju prvo mesto delila še roman in kratka zgodba. Slednja je poskušala s svojo tematiko zaobjeti tako urbanost velikih mest kot posebnosti majhnih regij, vse pa je povezovala poglobljena psihološka analiza. Nekateri najpomembnejši avtorji te generacije so bili Mário de Andrade, Clarice Lispector, Lygia Fagundes Telles, Guimarães Rosa in Mário Palmério.

In kakšna je podoba sodobne brazilske književnosti? Za njene pisce velja, da se odlikujejo po edini skupni karakteristiki, in to je, da so vsi individualni, samosvoji ter enkratni. Ne moremo govoriti o nekem obstoječem literarnem toku, ki bi prevladoval, čeprav so si lahko stili nekaterih piscev podobni. Morda bi lahko rekli, čeprav s tem znova zapademo v posploševanje, da večina sodobnih brazilskih romanov obravnava krizo identitete, eksistencialno in duhovno krizo posameznika, problem sprejemanja in izolacije pred drugim ter drugimi. Meje med resničnim in fantastičnim so zabrisane, prav tako meje med notranjim, intimnim svetom posameznika in zunanjim svetom.

Vedno znova se znajdemo v zagati, ko skušamo na splošno v teoriji opisati lastnosti neke književnosti, saj te ne določajo zgolj literarni tokovi, zvrst in tematika. Književnost namreč vedno sestavljajo mikrokozmosi posameznih avtorjev, ki ne podajajo nekih karakterističnih opredelitev, temveč vselej izpričujejo zgodbo, besedo, ki, čeprav zapisana, paradoksno, uhaja neki določenosti, dokončnosti. S tem ko se prepustimo besedi in fikciji ter pustimo, da postane naša resničnost, vsakemu izmed nas drugače in na svoj način pripoveduje svojo zgodbo.

Brazilska proza prvič: Lygia Fagundes Telles

Lygia Fagundes Telles je sodobna brazilska pisateljica, ki živi in ustvarja v São Paulu. Sodi med najpomembnejše ženske avtorice v Braziliji. Pisati je začela že zelo zgodaj. Leta 1944, ko je bila stara 21 let, pa so že sledile prve knjižne objave. Za svoje delo, ki prehaja od kratkih zgodb k romanu, je prejela številne pomembne nagrade v Braziliji in drugod po svetu. Leta 1973 je izšel njen tretji roman Gospodične (As meninas), ki je postal prava uspešnica, in priznane nagrade, od brazilske akademije umetnosti do združenja kritikov, so začele kar deževati.

Za roman As horas nuas ali Razgaljene ure, katerega odlomke bomo poslušali v nocojšnji oddaji in ki je izšel leta 1989, je prejela prestižno nagrado Prémio Pedro Nava za najboljši roman in knjigo leta. Literarni svet pa jo je za odlično pisanje nagradil še z dvema priznanjema. Leta 2005 je prejela najvišjo nagrado, ki jo podeljuje portugalsko govoreči svet, in sicer Prémio Camões, istega leta pa je bila za celoten pisateljski opus nagrajena še s Prémio Moinho Santista.

Roman Razgaljene ure govori o ženski, natančneje o slavni igralki, ki je nekoč uživala veliko priznanje in občudovanje vseh, po koncu kariere pa je zapadla v globoko osebno in identitetno krizo. Glavna junakinja romana je Rosa Ambrósio, ki v svojem luksuznem stanovanju obuja spomine na preteklost, začetek veličastne igralske kariere ter dekadenten konec, ki ga ne želi sprejeti. Da bi mu ubežala, neprestano pije. Njeno življenje se tako giblje med delirijem pijanosti, luksuzom in kratkimi momenti lucidnosti. Rosa je že zelo mlada izgubila očeta, prav tako tudi svojo prvo in veliko ljubezen Miguela. Uteho najde v svojem prijatelju Gregóriu, ki je tudi oče njene hčere. Odnos, ki ga ima Rosa s svojo hčerjo Cordelio, je poln predsodkov in nekakšne zagrenjenosti. Do nje čuti ljubosumje in zavist zaradi njene lepote ter dejstva, da se dobro razume z očetom. Trenutke samote ji krajša še drugi junak romana – maček Rahul. Gre za personificiran romaneskni lik, saj misli, govori in se obnaša kot človek. Rahul pripoveduje reminiscence mladosti, analizira dogodke in podaja refleksije o tem, kar se je zgodilo. Poleg mačka Rosi trenutke eksistencialne krize lajša še ena oseba. To je Ananta, ki se tako kot maček Rahul izjemno čudno obnaša. Je strokovnjakinja za psihoanalizo, povsem mistična, na koncu romana pa celo izgine, ne da bi za seboj pustila kakšno sled.

Na kompleksnost romana Razgaljene ure kaže že samo dejstvo, da gre za več pripovedovalcev, ki pripovedujejo vsak svojo zgodbo z različnih vidikov. Zgodba se ne odvija linearno, temveč je razdrobljena, nenehno preskakuje in menja pripovedovalce. H kompleksnosti prav tako prispeva večpomenskost jezika. Jezik, ki ga uporablja pisateljica, je zelo zahteven, asociativen, saj gre za nenehno prepletanje metafor in evfemizmov. Tema, ki jo roman obravnava, govori o drži vsakega posameznika, ki je v današnjem modernem svetu soočen s krizo staranja ter krizo identitete. Pisateljica v romanu poudari odnose, ki jih imajo osebe med sabo in do okolice. Ravno interakcija med posameznikom in družbo izzove dilemo in razpetost, ki nastopi v duši posameznika, ko ne najde stika z zunanjim svetom in se zato še globlje pogreza v prepad. Posameznika, ki je razpet med lastnimi vrednotami in tistimi, ki jih danes vsiljuje družba, med intimnim, duhovnim svetom, ki se zdi tako krhek, in materialno družbo množice.