Torek, 30. 10. 2007
goran
Povprečnemu ljubitelju elektronske glasbe ime Gescom bržkone ne pove kaj dosti, pa vendar je bila naklada petstotih dvanajstinčnic razgrabljena takorekoč že v predprodaji (mimogrede, potencialni kupci lahko stvar še vedno dobite v tistem bolj običajnem cd formatu). In čemu torej tako zanimanje? Pripisati ga gre predvsem dejstvu, da Gescom velja za nekakšen stranski projekt dvojca Autechre v nekoliko razširjeni obliki. To pa sta tista dva producenta, ki ju je Thom Yorke zaman prepričeval, da bi se pridružila Radioheadom na eni od njihovih turnej. Ob desetmiljonskem downloadu albuma ‘In Rainbows’ je torej dejstvo, da Gescom (preko dvojice Booth/Brown) kljub odkritemu občudovanju s strani enega najbolj popularnih sodobnih bendov še vedno ostajajo precejšnja neznanka, milo rečeno nenavadno. A morda to več pove o privržencih zasedbe Radiohead kot o čem drugem, polega tega pa druščine zbrane okoli čislane založbe Skam kjer domuje kolektiv Gescom, taka in podobna ugibanja tako ali tako ne zanimajo. Povsem jim ustreza ta profiliranost na nek zaprt krog ljudi, ki tovrstno glasbo pač spremlja.
In prav Gescom je tisti najbolj očiten prikaz te politike. So podobno skrivnosten kolektiv, kot je to veljalo v zgodnjih devetdesetih za Underground Resistance in čeprav je znano, da znotraj njega ustvarjata tudi Sean Booth in Rob Brown, avtorji posameznih skladb ostajajo anonimni. Bojda se je v štirinajstih letih njihovega obstoja pod to znamko preizkusilo že kakšnih dvajset glasbenikov, oziroma prijateljev popularnega dvojca in Booth je to idejo kolektiva lepo strnil v izpeljanko »umbrella-project«. Na ta način pozornost usmerjajo predvsem na glasbo samo, ta pa je bila vedno gorečno sprejeta s strani privržencev, ki Gescom poenostavljeno enačijo kar s plesno frakcijo dvojca Autechre. Pogosto upravičeno, saj pregovorna kompliciranost slednjih, skozi Gescomov tretma dobi precej bolj klubovju prijazno estetiko, ob tem pa vedno obdrži tudi nepogrešljivo vsebino. Pravzaprav gre za to, da se Gescom lotevajo praks (v veliki večini plesnega porekla) na precej bolj luciden način kot to Booth in Brown počneta pod znamko Autechre, zato je ta bolj klubska podoba pač le logična posledica drugačnega pristopa.
S ploščkom ’A1-D1’ se Gescom v odpiranje praks, ki so postavile temelje za sodobno popularno elektronsko glasbo, podajajo še bolj prodorno, kot smo tega vajeni iz njihovih preteklih plošč. Bolj kot sodobne mutacije, jih ponovno zanima tista glasba, ki smo jo v sredini devetdesetih poznali pod oznako »IDM«. Torej tista puristična elektronska godba, ki je vzklila na pogorišču britanskega acid housa in techna, ter skozi devetdeseta odprla vrata večinskemu delu sodobne popularne elektronske produkcije. Gescom se tokrat skozi to estetiko nekako retrospektivno ozrejo vse do teh izvornih praks in jih v večjem ali manjšem obsegu, modificirane pripeljejo na aktualno glasbeno prizorišče.
Že uvodna skladba je postavljena na odličnem editiranju, saj je v celoto vpetih lepo število elementov vzetih iz hip hopa (ta je kot vselej ko gre za Gescom in Skam ponovno v ospredju), dotaknejo se tudi old school electra, pojavi pa se celo vzorec vzet iz progresivnega rocka tam iz konca sedemdesetih ali pa začetka osemdesetih let minulega stoletja. Skozi drugo skladbo začinjeno z obilno mero »kislosti« se godba spusti v področje britanskega acid housa iz začetka devetdesetih in odpre prostor osrednjemu, najbolj intrigantnemu delu ploščka. S skladbo ’B1’ se ponovno znajdemo v nederjih old school hip hopa in electra, postavljenih v razmeroma abstraktno, a še vedno plesno formo. ’C1’ po svoji strukturi najbolj spominja na estetiko dvojca Autechre. Na ritmično repetitivnost naslonijo z nostalgijo prepojene tople melodične linije, ki poslušalca vrnejo v čas otroštva, a tega, ravno v trenutku ko postane najbolj zanimivo, prekine precej grobo odsekan konec. Naslednja skladba nas iz te refleksije potisne v kruto realnost. Abstrakten impro-elektronski zvarek, v katerem je moč prepoznati elemente vzete iz sodelovanj med Autechre in Hafler Triom, odpre pot eni najbolj dovršenih postavitev ritmičnih struktur v sodobni elektroniki, a ta se podobno kot v predhodji skladbi, ponovno konča ravno v trenutku ko postane najbolj zanimivo. Sledi še zadnja acid techno skladba, ki s svojimi devetimi minutami odpre prostor plesni repetitivnosti v katero je ujeta cela vrsta najrazličnejših, precej subtilno postavljenih vzorcev, vzetih iz bolj in manj oddaljenih vrhuncev elektronske glasbe.
Tisti najbolj očiten skupen element vsem šestim skladbam je odlično programiranje na hip hopu postavljenih beatov, ki so pogosto postavljeni v nekakšno dualno ritmično strukturo in zato pač potrebujejo nekoliko privajanja podobnih form nevajenih ušes. Ko pa se ta enkrat odmašijo, poslušalca čaka uživanje tako na plesnem podiju, kot tudi ob odkrivanju številnih idej vpetih v posamezne skladbe.
Ob koncu pa lahko poskusimo odgovoriti še tistim ignorantom, ki se sprašujejo v čem je smisel prebiranja teh »preživetih« vsebin. V primeru Gescom je to pač njihovo osebno navdušenje nad temi praksami in stvar pietete, ki jo gojijo do teh pomembnih glasbenih smernic iz polpretekle zgodovine. Ta pa je tolikanj oddaljena, da postane zanimiva tudi z vidika privržencev elektronskih godb, saj je med njimi že več generacij, ki teh praks pač niso srečali ob njihovem prvotnem pojavu. In v kolikor je njihovo pogrevanje narejeno z okusom in postavljeno v sodoben kontekst, so taka in podobna razmišljanja tako ali tako nepotrebna, saj glasba govori sama zase.
Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>