Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 08. 11. ´07 ob 19.00 (ponovitev 15. 11. ´07 ob 10.00) ENON: Grass Geysers ... Carbon Clouds (Touch & Go, 2007) (2864 bralcev)
Četrtek, 8. 11. 2007
jizah



* Newyorško-philadelphijski Enon so po uspehu odličnega prvenca »Believo!« iz leta 1999 postopoma zamenjali skoraj kompletno zasedbo z izjemo velikega šefa zasedbe, nekoč člana nažigaških Brainiac, Johna Schmersala, in po štiriletni pavzi izdali svoj četrti studijski album »Grass Geysers... Carbon Clouds«. Kitarist in vokalist Schmersal, v zadnjih letih »okrepljen« z basistko in vokalistko azijskega porekla, Toko Yasudo, ter z bobnarjem, Mattom Schulzom, je po zadnjem projektu zasedbe »Hocus Pocus«, ki datira v leto 2003, naredil kreativno pavzo in precej zamenjal zvok Enonov.

V kolikor smo bili Enone vajeni kot skupine presenečenja, ki se je samo v eni kompoziciji lahko sprehodila in poigrala z mnogimi glasbenimi žanri od eksperimentalne elektrike do čistega garažnega rocka, gre tokrat za bolj žanrsko definiran izdelek. V osemletni karieri zasedbe je vsekakor prišlo do bolj dodelanega, prefinjenega glasbenega izraza, za katerega se zdi, da je morda še veliko bolj kot doslej usmerjen k nastopom pred živim občinstvom. Še vedno prepoznavna eklektičnost tria se sicer še vedno spogleduje s kratkimi in neopaznimi vložki mooga z elektro pop melodiko in z zasanjanimi, a veliko bolj dodelanimi ženskimi pop vokali kot doslej, vseeno pa globoko v ospredje prihajajo močni kitarski rifi, kratke indie rockerske kitarske solaže ter bolj poudarjen boben in umazan bas, ki se nemalokrat konkretno sprostita in zadihata. Odrasli, bolj zreli ženski vokali Toko kot doslej se precej neopazno in hitro izmenjavajo s prefinjenim Johnovim moškim vokalom, besedila sama pa so presenetljivo zelo neposredna. Stilsko je album mešanica skoraj vseh podzvrsti neodvisnega rocka, v tem primeru naslanjajočega se na estetiko postpunkerske direktnosti, ter preprostih, s pridruženimi dodatki za Enon tako značilnih čudnih, neopaznih in nedefiniranih zvokov v ozadju. V kolikor gre konkretno iskati sodobnike, influence in sorodnike glasbe Enon, mi na misel prihajajo vsaj Yeah Yeah Yeahs, Undertones in Beck, pa tudi Deerhoof, Yo La Tengo in Tv On The Radio. Prasketajoče, ostre, agresivne in škripajoče kitare izlivajo privlačno, a neposredno melodiko, kateri sledi na trenutke urgentni ženski vokal, ki nas pelje v pop senzibilnost in občasno atmosfersko mistiko. Lahkotni sintetizatorji spremljajo dogajanje iz ozadja, bolj do izraza pa pridejo v drugem, bolj atmosferskem delu albuma, medtem ko prvi del še bolj poudarja rockersko držo. Večplasten, negovan in zasanjan pop še zdaleč ni tako površen kot nekoč, kljub temu, da je veliko bolj preprost kot njegovi predhodniki, pa vseeno ni imun na občasne elektronske in samplerske vložke, bolj subtilne ter manj opazne eksperimentalne eskapade iz druge vrste, še vedno pa najdemo nekaj zanimivega, a hkrati dobro zakritega neplanetarnega predenja. Na trenutke kar malce pompozni refreni ter s svetlobno hitrostjo premikajoči in izmenjujoči se moško-ženski vokali sledijo dinamiki nerepetativnega poperskega hrupa, nemalokrat sugestivne narave, pri kateri pa prevzemanje vokalov občasno postaja moteče.

Album »Grass Geysers... Carbon Clouds« kljub svoji kratki minutaži ponuja dozo udarnega in modernega, plesnega rocka z močnimi skladbami, ki pa žal kot celotna plošča ne delujejo dovolj koherentno. Najnovejši projekt Enonov izhaja iz veliko bolj direktne, pravzaprav kar punk rockerske drže kot njegovi predhodniki, z več odmevajočimi akordi, zapomnljivimi kitarskimi rifi in z manj elektronskimi dodatki, pred katere so postavljeni zanimivi, na trenutke atipični aranžmaji ritem sekcije. Dodelan in zgrajen koncept je sicer precej oddaljen od domiselnosti odličnega prvenca »Believo«, ki doživlja svojo reizdajo na jutrišnji dan, takrat ko izhaja tudi album »Grass Geysers... Carbon Clouds«, a mu zanimivih in dobro naštudiranih idej ter domislic, kot je recimo ptičje žvrgolenje v začetku ene skladbe, vseeno ne manjka. Pred vami je hitri, direktni in organski plesni rock v pop-postpunk maniri s pridihom garažnega in neodvisnega rocka, z močnimi bas kitarami in občasnimi sinkopi, ustvarjen za rockerska plesišča globalnega glasbenega trga ...

pripravil Jizah



Komentarji
komentiraj >>