Petek, 9. 11. 2007
mcolner
Leta 1968 so Ljubljano in Slovenijo z (v svojem času provokativno in v umetnostnih krogih izjemno odmevno) akcijo presenetili člani razvpite skupine OHO, ki so s svojimi svežimi konceptualnimi praksami pomenili velik odmik od vseh norm dotedanjih umetnostnih praks na tem prostoru. Njihovi vzorci so prihajali iz zahodnih prostorov, ki že tradicionalno diktirajo umetnostne trende, točneje od mreže ustvarjalcev, imenovane Fluxus. David Nez, Milenko Matanović in Drago Dellabernardina so tistega leta v zimskem času uprizorili dandanes morda najodmevnejšo in najvplivnejšo živo inštalacijo novejši slovenski umetnostni zgodovini - Triglav. Po dolgih letih umetnostnega razvoja in sledenja svetovnim trendom je akcija Triglav dozorela za ponovitev in rekonstrukcijo, tako v starem kot novem kontekstu. Oba sta namreč izjemno subtilna, a skrajno politična.
Kaj je pripeljalo do ponovitev te kultne performativne akcije v zadnjih treh letih? Zakaj je postal Triglav kot simbolni pojem ponovno tako zelo aktualen? Ta vprašanja ponujajo skoraj samoumevne odgovore. Nova slovenska zgodovina, mitologija in herojepisje več kot očitno kar kliče k svoji inteligentni banalizaciji tudi v polju sodobne umetnosti, kjer je svoje mesto povsem nepričakovano našla tudi trinoga figura militantnega premiera Janeza Janše. Slovenska umetnostna srenja namreč še ni uspela najti učinkovitega političnega izraza in se ga zaradi tega rajši izogiba. Tudi novodobne rekonstrukcije Triglava so ustvarjene v varnem zavetju institucij na samih vršacih kulturno politične srenje in težko ujamejo revolucionarni duh poznih šestdesetih let.
Razstava Triglav tako prvič na enem mestu sooča tri tesno povezane umetniške akcije, ki obravnavajo omenjeno mitsko goro kot alegorijo geografskega, narodnega in državnega simbola in vse pripadajoče identitete. Triglav je pomenil skupno simbolno moč mnogim ideološkim skupinam in njihovim voditeljem, tako narodnim buditeljem kot konservativnim religioznim fanatikom, romantičnim literatom, komunističnim revolucionarjem in nenazadnje tudi politični in kulturniški srenji v današnji samostojni Sloveniji. Triglav je bil in je ostal simbol tukajšnjega naroda, ki s svojo ikonografijo in simbolno vrednostjo ustvarja zimzeleno zgodovinsko in nacionalno vrednoto.
Leta 2004 so akcijo Triglav v okviru projekta Svoji k svojim na podlagi lastne skovanke Retroprincipa poustvarili člani skupine IRWIN, ki so se lotili študioznega raziskovanja delovanja skupine OHO in v nadaljevanju rekonstruirali ter ponovili nekaj najpomembnejših akcij te grupacije. Ponovitve le-teh so bile dobesedne, ustvarjene ob enakih vremenskih pogojih, ob istem letnem času, na povsem istih mestih. Ovekovečene so na izjemnih fotografijah Tomaža Gregoriča.
V letošnjem letu se je na začudenje mnogih akcij oziroma performansov Triglav zopet rekonstruiral, tokrat v izvedbi trojke Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša. Ta se je za razliko od obeh starejših projektov zgodil prav pod vrhom mitske gore Slovencev in se je sarkastično poimenoval Triglav na Triglavu. Tako se je skupina treh povsem različnih, dodobra uveljavljenih ustvarjalcev na izjemno kompleksni bazi lotila povzemanja in problematiziranja ideološkega povezovanja dogodkov polpretekle in pretekle zgodovine. Postavitev razstave v Mali galeriji kaže med drugim na razliko v tehnoloških možnostih produkcije in prezentacije v različnih obdobjih, saj so ohranjeni dokumenti z zabeleženimi akcijami edini ustvarjeni in ohranjeni spomin nanje. Megleni črno-beli posnetki OHO-jevske performativne akcije se zdijo kot prazgodovinski odsev kasnejših ponovitev. Tako se velikoformatna fotografija IRWIN-ov v svoji formalni in tehnični brezhibnosti kaže kot prečiščena in ponovno pretehtana umetniška intervencija, ki je še nadgradila prvotno akcijo, čeprav se v drugih kontekstih obe mlajši akciji po svojem angažmaju, provokaciji in nekonvencionalnosti svojih praks nikakor ne moreta primerjati z OHO-jevci.
Zadnji izmed Triglavov skupine Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša se svojega dokumentiranja loteva malce drugače, skozi zamegljeno, nižje resolucijsko in formalno manj dodelano fotografsko dokumentacijo, kjer sta vsekakor poudarjeni vsebinska baza in vrednost projekta, ki se navezujeta na ponovno aktualnost konceptualnih umetniških praks iz 60-ih in 70-ih let s strani današnjih ustvarjalcev, ki se želijo vsaj deloma okititi z zaslugami za prenašanje in ohranjanje tovrstnih praks v novo ero. Praktično vsi sodelujoči ustvarjalci, začenši seveda s samo skupino OHO, se namreč povezujejo s konceptualnimi umetniškimi praksami in deloma tudi z rekonstruiranjem davno pokopanih umetnostnih projektov.
Skupini OHO in IRWIN sta med določenimi strokovnjaki veljali za edini omembe vredni konceptualno umetniški skupini na področju današnje Slovenije in morda je prav zato nova formacija treh umetnikov stopila v akcijo še bolj radikalno, z direktnim, a vendarle subtilnim napadom na kult tako trenutne kot vseh prejšnjih vladajočih elit. Vse te garniture se skozi leta niso spremenile ne kadrovsko ne miselno, nove so le vrednote in ideološka podstat, ki jih zagovarjajo. Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša se tega izjemno dobro zavedajo. Celotna predstavitev treh projektov je očitno namenjena predvsem njim samim, starejša projekta pa služita zgolj kot zgodovinski okvir in kontekstualizacija.
Morda največja težava se poraja ob pomisleku na večno začasnost koncepta ekipe Janezov, saj je njihovo efektivno delovanje zagotovljeno le do naslednjih državnozborskih volitev, ko se bodo ob morebitni zmagi tako imenovane levice morda morali preimenovati v Borut Pahor, Borut Pahor in Borut Pahor. Tudi ta bo nedvomno ohranil podobo Triglava za simbolno vrednoto svojega naroda in države.
Razstava Triglav je odprta v Mali galeriji na Slovenski cesti do 15. novembra.
Komentarji
komentiraj >>