LIFFE 2 - Sekcija Kralji in kraljice, 13. XI. 2007, 13.15 (3692 bralcev)Torek, 13. 11. 2007
IdaH
Na tokratnem Liffu so uvedli nenavadno sekcijo težko kategoričnih režiserjev in režiserk, imenovano Kralji in kraljice. Pustimo ob strani prerekanja okoli tega, kako naj se sekcije sploh oblikujejo in kaj imajo skupnega pričujoči filmi. V njej lahko vidimo petnajst filmov, med katerimi, v izključno novi produkciji, zasledimo starôsto filmskega platna Luisa Buñuela s filmom Belle de Jour ali Lepotica dneva iz leta 67’. Kakšna je logika izbora filmske klasike, ki jo lahko vsakih toliko časa vidimo v Kinoteki, za festivalski program, prekaša našo domišljijo.
Vendar to še ne pomeni, da si filma ni vredno ogledati na velikem platnu. Posnet je po romanu Josepha Kessla in je čudovit rahlo surrealističen prikaz poročene ženske, ki se poskuša rešiti spon buržuaznega malodušja. Igra pa jo očarljiva Catherine Deneuve. Razrešiti poskuša svojo seksualno frustracijo v okolju, ki ji ne dopušča odstopanj. Po naključju izve za prestižni bordel, kjer najde svoje mesto kot Lepotica dneva, ki streže strankam iz visokih krogov. Pri raziskovanju njene spolnosti ni niti kančka emancipacije, saj se njena pasivna podrejena vloga zgolj prelevi v aktivno, a še vedno podrejeno vlogo. Čeprav se film ukvarja z vprašanjem seksualnosti, v njem ne najdemo eksplicitnih erotičnih scen, ampak se poigrava predvsem z asociativnimi predstavami.
Mirno življenje ali Dobri ljudje iz Treh sotesk, kakor se film imenuje v originalu, je režiser Jia Zhangke posnel v lanskem letu. Gradnja novega kitajskega zidu, monstruoznega jeza na Dolgi reki Yang-ce, je eden izmed najbolj kontroverznih projektov trenutne kitajske kvazikomunistične garniture. Kakor pri vsakem projektu, kjer se obračajo velike vsote denarja, je tudi pri tem prisotna razbohotena korupcija, ki poteka na vseh nivojih družbe. Hkrati je to zgodba o nepredvidljivi usodi posameznika, ki ga vodijo kolektivni interesi.
Prvotno je Jia želel posneti popolnoma drugačen scenarij, vendar ga je, kakor pri njegovih predhodnih filmih, na primer pri Malem Wuju, povsem prevzel neposredni življenjski realizem. Predstavljamo si lahko, da je film za večji del kitajskega občinstva nezanimiv, saj realno stanje slika popolnoma neposredno. Po uradnih ocenah naj bi se, zaradi potapljanja mest pri nastajanju jezera za hidrocentralo, do sedaj moralo izseliti 1,5 milijona ljudi, v naslednjih nekaj letih pa naj bi se izselilo še 4 milijone ljudi. To okrutno dejstvo Jia prikaže s portretom dveh glavnih likov, ki iz oddaljenega Shanxija prideta v ustje Treh sotesk iskat izgubljene stike s svojim zakonskim partnerjem.
Revni kmet Han je prišel iskat stike s svojo hčerko, ki je ni videl že 16 let. Ob tem se razkrije, da je svojo ženo kupil od njene družine. Zgodba podreza v pereč problem trgovanja z belim blagom, ki je deloma nastal zaradi politike enega otroka, deloma pa je produkt tradicionalne miselnosti. Še pred leti je bila tema praktično tabu, zato ne gre pozabiti, da je film nastal v hongkonški koprodukciji.
Han se ob čakanju svoje žene zaposli kot ročni rušilec izseljenih zgradb. Prikazuje absurdno, a fizično naporno delo za precej mizerno mezdo. V skromnem hostlu sreča izredno zanimiv lik, oboževalca hongkonškega filmskega zvezdnika Chou Yun-fata, ki živi v iluziji gangsterskega blišča sredi ruševin zakotnega kraja. Vendar je njegova iluzija zelo realna, saj ga na koncu stane življenje.
Paralelna zgodba se poveže ravno s tem likom in se odvija malo višje na družbeni lestvici. Medicinska sestra Hong pripotuje s severa, da bi našla svojega moža, ki ga ni videla že dve leti. Hong se znajde na terasi, kjer lokalni petičneži poplesujejo v mesečini. Na zahtevo lokalnega mogotca bogato in kričeče razsvetlijo približno 300 metrov dolg most čez reko, kar je svojevrsten paradoks. Po eni strani potapljajo domove milijonov ljudi, da bi pridelali več elektrike, po drugi strani pa jo tratijo za groteskno nepomembne stvari.
Jia je upodobil odlično realistično pripoved, pri kateri pa mu je na parih mestih tudi spodrsnilo. Čisto nepotrebno je bilo vsiljevanje treh odsekov filma z naslovi žganje, čaj, bomboni. Nepotreben je bil tudi vložek strašno absurdne animacije poleta ene izmed stavb v vesolje.
Obe zgodbi doživita svoj naravni epilog. Film je za gledalce, vajene azijske produkcije, pester in bogat, za tiste, ki so navajeni senzacij in akcije, pa še vedno zelo počasen.
Film Fay Grim režiserja Hala Hartleya, ki je nastal v nemško-ameriški koprodukciji. Nastal je kot osvetlitev filma Herry Fool iz druge strani. Natrpan je z vsemi klišeji, ki jih mora vsebovati ameriški triler: sojenje, zapor, družinske vezi, problematični najstnik, teorija zarote, agenti Cie, teroristi, morilci. Vendar je način uprizarjanja popolnoma nekonvencionalen. Celoten film je namreč zaigran kot gledališka drama in ne film. Zgodba je prikazana z bogatimi dialogi, ki so v veliki meri namenjeni temu, da nam čim jasneje predstavijo ozadje nastale situacije.
Glavni lik Fay Grim je mati najstniškega sina, ki počasi skozi zgodbo odkrije, da je njen pobegli mož Henry, ki ga preganjajo zaradi umora, pravzaprav tajni agent. Zaradi njega njen brat, priznani avantgardni poet, sedi v zaporu. Dejstvo, da se celotni zaplet vrti okoli Hanryjevih dnevnikov, ki naj ne bi imeli nikakršne literarne vrednosti, daje vtis, da se pravzaprav nahajamo sredi romana o neuspelem pisatelju in ne v nekem filmskem scenariju.
Takoj ko se Fay začne ukvarjati s temi dnevniki, se v njenem življenju pojavijo agenti Cie, ki so naslikani kot premeteni liki, ki sledijo dogmam svoje države ne glede na to, da v nje vedno ne verjamejo. Hkrati Hartley posveti mnogo pozornosti temu, da lik glavnega terorista osvetli kar najbolj natančno in v najboljši luči. Tako je eden glavnih učinkov filma, da nas pripravi do premisleka o stereotipih, ki nam jih vsiljuje večina akcijskih trilerjev. Hkrati pa je film svojevrstno dramsko doživetje.
Preden vas pošljemo v kinodvorane, naj opozorimo še na nekaj filmov, ki v sekciji še posebej izstopajo. Nedvomno si ogleda zasluži film turško nemškega režiserja Fatiha Akina Z druge strani, film Gozd žalovanja japonsko francoske režiserke Naomi Kawase in film Ženske na obali korejskega režiserja Hong Sang-sooja.
Kralje in kraljice je posadila na tron Ida H.
|
