Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 21. 11. ´07 ob 23.30; DORAN/ STUCKY/ STUDER/ CLARKE: Jimi (Challenge Records, 2005) (4127 bralcev)
Sreda, 21. 11. 2007
MarioB



Da po skladbah Jimija Hendrixa posegajo številni jazzerji, ni nič novega, delno presenetljivo in vsekakor razveseljivo pa je dejstvo, da se ga nekateri jazzerji lotevajo na bolj rockovski in funkovski način ter s praktično enakim inštrumentarijem. Prav takšno je početje švicarsko-ameriškega kvarteta Doran/Stucky/Studer/Clarke, ki ga vodi v Švici živeči irski kitarist Christy Doran, naš nedavni gost na mariborskem Izzvenu.

Doran se je Jimijeve pesmarice lotil že pred leti, ko sta v takratnem kvintetu posebno mesto zasedala Django Bates in odbiti vokalni improvizator Phil Minton. Tokrat je vokalnih akrobacij malo manj, a spet prav zadosti, da se bodo zadrti častilci legendarnega kitarista gotovo zmrdovali. Povrhu zanje skrbi pevka, v Švici delujoča Američanka, Erika Stucky, ki smo ji lani lahko prisluhnili na Mestu žensk v kabaretnem tandemu Stina und Stucky. Če je pri slednjem šlo za s teatrskimi vložki dopolnjeno zafrkavanje na temo švicarske domačnosti in stereotipov, se Stuckyjeva Jimijevih pesmi loti popolnoma drugače.

Pevka se večinoma drži Jimijeve »dikcije« in ščepec njegovih znanih pesmi odpoje srčno, zavzeto in s slišnim čustvenim vložkom. A, kot rečeno, smo tudi tokrat priča nekaterim vokalnim eksperimentom in povedati je treba, da se je Stuckyjeva tukaj dobro potrudila in marsikatero pesem zasukala v nova pomenska območja. Še bolj pomembno pa je, da se ni držala preverjene intrepretativne formule ter da je tudi skozi vokal skušala – in kajpak uspela – ponazoriti inovativnost in revolucionarnost Jimijevih skladb. Če se v prvih dveh pesmih z leta 2004 v Muenchnu posnetega albuma pevka še drži klasičnega načina podajanja besedila, se že v tretjem komadu, Castles Made of Sand – prvi, ki ga boste slišali v tej oddaji – prepusti domišljiji in se preda blebetanju, lomljenju besed na zloge in podobnim pogruntavščinam, medtem ko v ozadju Doran plete vznesene, psihedelične kitarske zanke.

Še bolj do izraza pride sprega vokalnega in kitarskega eksperimenta v naslednjem komadu, znani, udarni Jimijevi uspešnici Purple Haze, ki jo pevka na zvočne efekte kitare, ki spominjajo na brenčanje helikopterja, vpelje s citatom iz komada Pink Floydov Is There Anybody Out There?, nato pa se poigra z refrenom Princeove Purple Rain, preden cel band vleti v funkovsko, umazano in seksi zvenečo izvedbo omenjenega komada.

Takih primerov je še več in vokal nam vsakič postreže s kakšno novo vokalno tehniko: v pesmi Fire Stuckyjeva denimo recitira in z glasom oponaša vodilni rif, potem pa se četverica zaplete – podobno kot pri Purple Haze – v improvizirano drobljenje zvoka na prafaktorje, njen vokal pa leze čez to zrnato zvočno pokrajino, kot bi pela uspavanko. V znameniti If 6 Was 9 pa Stuckyjeva s tehničnimi pripomočki predela svoj glas, ki zazveni kot pri znanih popačevalcih Residentsih.


Kitarist Christy Doran se ne trudi oponašati Jimija, pač pa raje povzema duh njegove inventivnosti v že omenjenih drobljenih zvoka ali pa sunkovitih solih, ki po zvoku sicer spomnijo na neprekosljivo kitarsko ikono, a po izvedbi sodijo v jazzovske impro-vode. Doran je bolj kot v solih Hendrixu podoben v ritmiziranju - ko z rifi ustvarja lepljivo, mamljivo zmes funka in rocka. V tem mu pomaga ritem sekcija, sestavljena iz bobnarja Fredyja Studerja, sicer hudega improvizatorja iz tria Koch/Schutz/Studer, ter ameriške basistke Kim Clarke. Slednja je še kako usposobljena za tovrstne mastne ritme, saj je kar 22 let igrala z Defunkti, ki so, mimogrede, prav ob njihovem zadnjem ljubljanskem nastopu predstavili takrat aktualno ploščo, na kateri so preigravali komade Jimija Hendrixa in Muddyja Watersa.

Jimi Hendrix bi letos praznoval 65 let, in sicer prav kmalu, 27. novembra, le tri dni pred tem, v soboto, 24. novembra, pa bomo lahko pri nas v živo prisluhnili projektu, ki ga bomo kmalu spustili v vaše uhlje. Namesto Clarkove bo debele basovske strune prebiral cenjeni Jamaladeen Tacuma, nekoč član Ornettove zasedbe Prime Time in sodelavec številnih jazzovskih, rockovskih in funkovskih glasebnikov.

To, da bo v ognjeviti četverki prav Tacuma, pa lahko samo še spodbode naša pričakovanja, da bo vsa mineštra s tega albuma, ki se nič kaj nostalgično ne ozira po šestdesetih, pač pa tvorno in zabavno ter kratkočasno prenavlja in obnavlja zapuščino ene najvejšjih rockovskih legend, izpadla še bolj brbotajoče in pekoče kot na temle sicer zelo dobrem albumu, ki pa mu manjka prav glas občinstva. Zvoke slednjega so, žal, v miks pripustili le ob koncu zadnjega komada in pred dodatkom, odigranem na akustično kitaro, zato vabimo tiste, ki se kanijo v soboto nameniti v Linhartovo dvorano, da dobro podmažejo glasnice in tudi z morebitnimi vriski, medmeti in vzkliki ozaljšajo Jimijeve pesmi, da bodo slišati še bolj ponarodele!


V Koncertu RŠ, ki sem ga pripravil MarioB, boste slišali izbor z albuma Jimi kvarteta Doran/Stucky/Studer/Clarke. V eter bomo spustili naslednje skladbe:

3. Castles Made of Sand
4. Purple Haze
5. Fire
6. Voodoo Child
7. If 6 Was 9
8. The Wind Cries Mary
10. Crosstown Traffic/Message to Love
ter
11. Little Wing


Komentarji
komentiraj >>