Nedelja, 25. 11. 2007
kristinas
Jorge Amado, eden najbolj poznanih in prevajanih brazilskih pisateljev vseh časov, se je rodil leta 1912 v revnem podeželskem okolju. Njegova dela so prevedena v kar 49 jezikov širom po svetu, 49 pa je tudi število njegovih del, ki jih je objavil. Po številu prodanih knjig v Braziliji ga presega le Paulo Coelho. Skupaj z Éricom Veríssimom je predstavnik druge generacije modernistov v Braziliji. V svojem žanru, to je pripovedni roman, je Amado zagotovo nepresegljiv. Leta 1994 je to potrdila tudi najprestižnejša nagrada luzitanskega literarnega sveta - Prêmio Camões. Amado je svoj prvi roman Dežela karnevala (O país do carnaval) objavil leta 1931 pri 18-ih letih. Njegov prvenec je bil tako med kritiki kot v širšem krogu bralcev dobro sprejet. Pisatelj je v svojih delih vseskozi ubesedoval realnost brazilskega vsakdana. Opozarjal je na socialne razlike in krivice v družbi ter načenjal politična vprašanja. Pogosti tematiki njegovih del sta tudi tradicija in folklora. Tako nam avtor kar najbolje predstavi Brazilijo in njene ljudi.
Kot poklicni pisatelj se je Amado preživljal z avtorskimi pravicami, kar pa mu ni omogočalo lahkega ekonomskega položaja. Poleg pisateljevanja se je ukvarjal tudi z novinarstvom, stalna tema njegovih prispevkov pa so bila politična vprašanja. Amado je bil namreč, kot številni drugi v njegovi generaciji, pripadnik komunizma. Njegova leva prepričanja so mu zelo otežila življenje pod Vargasovim diktatorskim režimom. Leta 1935 je bil prvič aretiran, dve leti kasneje pa so mu tudi s prepovedjo in javnim požigom njegovih del dali vedeti, da v Braziliji ni zaželjen. Amado se je odločil za eksil in med leti 1941 ter 1942 živel v Argentini in Urugvaju. Enako usodo je doživel tudi leta 1948, ko je moral zaradi političnih prepričanj ponovno zapustiti Brazilijo. Dobrih sedem let je živel v izgnanstvu v različnih evropskih državah, leta 1955 pa se je ponovno vrnil v domovino in tu živel do svoje smrti leta 2001. Jorge Amado je bil za svoja dela velikokrat nagrajen (Prêmio Stalin da Paz (1951), Prêmio de Latinidade (1971), Prêmio Jabuti (1959 in 1970) in leta 1961 tudi izvoljen v Brazilsko Akademijo Umetnosti (Academia Brasileira de Letras). Med njegova pomembnejša dela prištevamo romane Dežela karnevala (O país do carnaval, 1931), Mrtvo morje (Mar morto, 1936), Kapitani peska (Capitães da areia, 1937), Dežela na koncu sveta (Terras do Sem-Fim, 1943), Katakombe svobode (Os subterrâneos da liberdade, 1954), Gabriela kot nagelj in cimet (Gabriela, cravo e canela, 1958) in Pastirji noči (Os pastores da noite, 1964).
Roman Kapitani peska (Capitães da areia) iz leta 1937, katerega odlomke bomo poslušali nocoj, spada v začetno obdobje pisateljevega ustvarjanja, kjer se kaže velika skrb za socialne razmere v Braziliji. Oblast in kler sta tirana in povzročitelja krivic, ki jih trpijo revni. Roman, ki ga sestavljajo trije deli, v katerih beremo prigode posameznega junaka, je zgodba mladoletnikov, ki že kot majhni otroci zaradi takšnih ali drugačnih razlogov kot sirote pristanejo na cesti. Zbirajo se v skupini Kapitani peska, ki je v 30. letih 20. stoletja v Braziliji tudi v resnici obstajala in s svojimi kriminalnimi dejanji sejala strah med prebivalci mesta Salvador ter povzročala sive lase policiji, ki jih je skušala prijeti. Čeprav roman opisuje otroke, stare komaj trinajst ali nekaj več let, so ti v svojih dejanjih podobni odraslim: so razbojniški, agresivni, preklinjajo in kradejo.
Jorge Amado je z delom želel prikazati marginalizacijo zapuščenih otrok, ki so ostali brez vsega in vseh ter so, če hočejo preživeti, prisiljeni v kriminalna dejanja. Ker je njihova eksistenca ogrožena, so nezaupljivi in zaprti, k sebi ne pustijo nikogar. Do njih uspe priti le duhovniku Joséju Pedroju, ki pa mora zaradi povezave z njimi na koncu odgovarjati predstojnikom v cerkvi, saj ti otroke strogo obsojajo. Glavni junaki romana so vodja skupine Peter Krogla, Maček, Breznog, Janez Veliki in Mehkužec. Vsi na takšen ali drugačen način sanjajo o boljšem življenju, ki pa se zdi nemogoče, saj nimajo ničesar. Vse, kar je resnično v njihovih življenjih, je močan občutek pripadnosti skupini, ki je hkrati več kot to. Vsi člani čutijo bratsko povezanost, saj vse druži enaka usoda. Na koncu romana se kolo usode le zavrti in vsak nadaljuje svojo pot. Breznog se ubije, ko skuša uiti policiji, Profesor odide v Rio de Janeiro, kjer postane priznani slikar, Mehkužec postane duhovnik, Janez Veliki mornar, Maček ostane slepar in zapusti svojo ljubico Dalvo, Peter Krogla pa je vsak dan bolj navdušen nad zgodbami in idejami svojega pokojnega očeta sindikalista in nazadnje organizira stavko. Vodenje Kapitanov peska prepusti mlajšemu nasledniku in postane revolucionarni vodja komunistov.
Komentarji
komentiraj >>