Torek, 27. 11. 2007
jizah
* V Ljubljano se je po nekaj letih vrnil znameniti ustanovitelj in šef new-wave hiphopovske založbe Anticon, Sole. Pred leti je kot one man band z laptopom na odru nastopil v ljubljanskem Orto baru, sedaj se je v Ljubljano vrnil z zasedbo Skyrider Band, s katerim je tudi posnel in pred kratkim izdal svoj najnovejši album preprosto poimenovan »Sole & The Skyrider Band«.
Vegan, trenutno živeč v ameriški zvezni državi Arizona in to v predelu, kjer imajo vsi sosedje razen njega doma orožje, najbližja trgovina je oddaljena okrog 30 kilometrov, v stanovanje pa se ti mimogrede priplazi kaka tarantela, škorpijon ali kaj podobnega, se je v Ljubljani znašel v sklopu svoje najnovejše mesec in pol trajajoče evropske turneje.
Pred skromno stoglavo množico se je na odru okrog pol dvanajstih najprej znašel njegov spremljevalni bend, psihedelični The Skyrider band, ki je prvih petnajst minut ob spremljavi filma na platnu, kjer so se kadri izmenjavali natančno v ritmu glasbe, odigral odlično in neverjetno samosvojo ter kreativno mešanico najrazličnejših zvrsti. Po dobrih petnajstih minutah se jim je na odru pridružil Sole s skodelico čaja v roki, po nekaj uvodnih besedah pa je do konca poskral svoj čaj in nemudoma začel rapati. Že po uvodnih dveh, treh skladbah je bilo jasno, da bo Solov nastop iz Orto bara z lahkoto presežen, saj je takratno minimalistično različico sedaj zamenjal z bendom, ki mu pušča več svobode, pa tudi nekatere dele besedil lahko odrapa drugače. Sicer se ga zaradi velike hitrosti in urgentnosti rapanja in energičnosti besedil ter nastopa nekajkrat ni najbolje razumelo, kar pritiče tovrstnim hitrim raperskim mojstrom, a je tehnično še vedno odlično izpeljal svoj nastop. Delna neizkušenost benda se je poznala pri njihovi predrznosti, občasni pozitivni »razštelanosti« ter drugačnem pojmovanju glasbe, saj fantje niso igrali po predpisanih pravilih, temveč so celoti zvoka dodali svoj ščepec ekspresivnosti in neokrnjenosti, da ne rečem kar, da so se namerno odmaknili od sodobnih glasbenih tokov. Stopnjevanja tempa znotraj komadov in občasni noise, ki je z vokalom Sola vred nekajkrat spomnil na ljubljanske ljubljenčke Dalek, le da je Sole boljši emsi, so se izmenjevala od začetka pa do konca skoraj dve uri trajajočega koncerta. Skozi celoten koncert je zasedba Skyrider benda v postavi John Wagner na bobnih in samplerju, Bud Burning na glavnem samplerju, MPC-bobnih, različnih efektih, občasno tudi na bas kitari ter na kicku in snaru ter multiinštrumentalist William Fritch na klaviaturah, kitari, violini ter laptopu zvenela malce neuigrano. MPC-bobni včasih niso sovpadali z bobni, tako kot tudi ne tolkala, Fritch pa je bil tako zelo sramežljiv, da je veliko večino koncerta igral obrnjen stran od občinstva. Vendar pa vse to nikogar ni motilo, prej je poslušalstvo to vzelo kot eksperimentalni del zasedbe, ki tehnično ni ravno najbolj dovršeno, a nudi idejo. V vse skupaj se je Sole z vokalom in še enim samplerjem vklopil zelo dobro, tudi on je tehnično malce zaostal za popolnoma naštudiranim nastopom v Orto baru, vendar pa je pridobil nekaj na sproščenosti, iznajdljivosti, kreativnosti in predvsem – postal je pravi lider banda, ki z lahkoto komunicira s publiko. Karizmatičnost, aktivnost in sproščenost Sola je na drugi strani puščala veliko prostora sicer na odru popolnoma statičnemu, da ne rečemo kar »geekovskemu« Skyrider bendu. Toda vrhunce so vendarle doživele stare skladbe Sola, od »Cops Ain't Shit« do materiala z njegovega najboljšega, drugega uradnega albuma »Selling Live Water«, s katere je odrapal štiri stvari. Žal tistih nekaj počasnejših ne tako koncertnih biserov iz njegove zbirke, kot so recimo »Priziest Horse«, »Bottle Of Humans« ter zanimivo tudi »Salt On Everything«, nismo slišali, a je zato novi material izzvenel odlično in z veliko več duše kot v Orto baru pred leti.
Raper, ki na odru stoji dobro uro in pol, kolikor je brez odličnega uvodnega psihedeličnega solističnega nastopa Skyrider benda na odru prebil Sole, bi bil v večini primerov monoton in nadležen. Solu se to ni zgodilo. Konec je sledil ravno ob pravem trenutku, saj je njegova emocionalnost in energičnost, v katero pade tudi poslušalec tovrstnega na rocku baziranega eksperimentalnega hip hopa, poskrbela zato, da je bil Sole skozi celoten koncert udaren in zanimiv. Med koncertom je pokal tudi šale, čeprav je sam dodal, da ni komediant, ampak raper, bend pa se je odlično vklapljal v njegovo energičnost in mu zvesto sledil; prav vsak član pa je imel tudi občasno, a sicer zelo nevidno in neslišno vlogo podvajalca njegovih besedil. Sole je tehnično izjemno podkovan raper, ki pa vendarle bolje funkcionira z bendom, saj s tem pridobi širino. Najbrž je toliko boljšemu nastopu pripomoglo tudi dejstvo, da je dan prej v Zagrebu nastopil kot predskupina Laibachov, kjer je svoj koncert dodobra časovno oklestil, a je do Ljubljane pristopil popolnoma pozitivno, zaprepadenost nad Zagrebom pa je bila kmalu pozabljena. Spomin na Zagreb je bil predvsem v pomanjkanju glasu, na »slabem« glasu pa je bil tudi tekom zadnjih dveh, treh kompozicij ljubljanskega koncerta, ki je imel sicer super »sound«. Edini minus pravzaprav leti na delno nerazumevanje besedil, ki pa je v slogu, emocionalni vpetosti in hitrosti hipijevskega Sola preprosto razumljiva. V celotno štorijo se je odlično vklopil tudi Dj Esco, ki je z venčkom anticonovsko sorodne glasbe prijetno zaobjel sobotno intimno vzdušje Gala hale, za kar mu je čestital tudi sam Sole.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>