Ponedeljek, 3. 12. 2007
goran
* Založba Southern Lord je bogatejša še za en izjemen bend, ki kakopak povsem sovpada z njihovo na dronu in repetitivnosti postavljeno filozofijo. Dvojec Om odlično zapolni vrzel med dvema najvplivnejšima zasedbama pri tem, ta čas gotovo najbolj pomembnemu ponudniku avantgardnih težkokitarskih (oziroma basovskih) praks. Po estetiki in glasbenih koreninah sta Cisneros in Hakius na sledi zvočnosti drone metalcev Earth, s formo posameznih skladb ter ideologijo pa ju veže podobnost z ambient-doom-metal zasedbo Sunn O))). Pravzaprav so ločnice med tremi formacijami precej zabrisane, zato lahko bolj pronicljive primerjave postavimo šele na posameznih skladbah, kar pa je povsem neumestno početje. Nekoliko bolj zanimivo postane šele, ko Om poskusimo plasirati v širše glasbeno dogajanje, saj se tudi njima dogaja, podobno kot Earth in Sunn O))), da pogosto nastopata ob boku bendov, ki so po zvočni estetiki, vsaj na prvi posluh precej oddaljeni. Tako na rockovskih koncertih izstopata po svojem eksperimentiranju, še bolj pa iz množice štrlita na festivalih avantgardnih godb, kjer je kombinacija bas-boben v primerjavi z bolj sofisticiranim inštrumentarijem ostalih udeležencev spet precej nenavadna.
A se Cisneros in Hakius na taka in podobna razmišljanja ne ozirata preveč in v tem duhu tudi njun tretji album ‘Pilgrimage’ ponudi estetiko, ki je zaznamovala prva dva albuma.
Ker je dvojec v tej postavi na prizorišču prisoten šele dobri dve leti, je na tem mestu prav, da se spomnimo njunega preteklega ustvarjanja, s katerim sta si postavila ključne smernice za aktualen izraz. Kot basist in bobnar sta Cisneros in Hakius namreč tvorila dve tretjini zvezdniških stoner rockerjev Sleep, ki so v začetku devetdesetih let minulega stoletja imeli pomembno vlogo pri razvoju doom metal glasbe. Opirali so se na izročilo metal pionirjev Black Sabbath ter Blue Cheer in v letu 1992 povili album ‘Sleep’s Holly Mountain’, ki velja za eno ključnih plošč v evoluciji tako imenovanega stoner rocka oziroma stoner metala. Elemente psihedeličnega rocka in bluesa so postavljali v tršo, repetitivno, na rifih postavljeno formo, od sodobnikov pa jih je ločeval predvsem brezkompromisen, eksperimentalen pristop, tako v samem glasbenem izrazu kot tudi v ideologiji. Kako skrajni so bili Sleep v tem početju, zgovorno pove zgodba kitarista Justina Marlerja, ki je kmalu po nastanku zasedbe kitaro postavil v kot in postal menih. V tem oziru je tisti mit o zasedbi, ki pravi, da so se člani z obilno konzumacijo kanabisa dobesedno pokadili v rastafarjanstvo, precej bolj verjeten, skozi ta oblaček pa je precej bolj razumljiva tudi njihova ljubezen do počasnih, repetitivnih struktur. Zaradi težav z založbo so se Sleep sredi devetdesetih razšli, približno desetletje pozneje pa sta se torej pod znamko Om ponovno našla Cisneros in Hakius ter s svojo novo različico down-tempo stoner rocka takoj navdušila srenjo.
Z albumom ‘Pilgrimage’ Om ostajata na terenu, ki sta ga postavila s predhodnikoma, a je nova plošča kljub ponovni kratkosti spet zgodba zase in v tem kontekstu tvori povsem lastno entiteto. In kam Cisneros in Hakius »romata« tokrat? Še vedno sta na popotovanju za izvorom rifa, kot so njuno početje nekoč slikovito popisali pri znanem mesečniku The Wire. Posamezen rif premeljeta v prafaktorje in ga razvlečeta v neskončnost, s tem pa izničita vsakršno logično formo in tako svojo glasbo preneseta v transcendentalno izkušnjo, ki poslušalca bodisi potegne vase ali pa ne. Če ne, potem je vsakršen napor, da bi um doumel smisel njunega početja, povsem nepotreben, saj se metafizičnosti enostavno ne da prevesti v formo, ki bi jo bilo moč razumeti. Značilno atmosferiko, ki jo kreirata s prenapetim basovskim strunanjem, v mantro intoniranim vokalom ter hipnotičnim potrkavanjem po bobnih, jima je tokrat pomagal posneti sam Steve Albini. Ta je poskrbel, da je zvočnost nekoliko bolj elementarna kot v preteklosti, kar glasbo dvojca naredi še bolj prepričljivo ter obenem odpre tudi bolj luciden vpogled v njune glasbene korenine, ki torej sežejo vse do izkušnje psihedeličnega rocka iz sedemdesetih let preteklega stoletja. ‘Pilgrimage’ odpre naslovna skladba v nekakšni »unplugged« maniri in poslušalca skozi značilno cikličnost že takoj zaziba v povsem samosvoj zvočni univerzum. Druga in tretja skladba ponudita že znan Cisnerosov distorziran bas ter ekvivalenten hrupen odziv Hakiusa, zadnji kos pa je repriza naslovne skladbe, s katero dvojec album poveže v novo neskončno izkušnjo.
Z albumom ‘Pilgrimage’ Om ostajata med trenutno najbolj zanimivimi kreativci v področju drone metal glasbe, ki zadnjih nekaj let tudi ali pa predvsem po zaslugi založbe Southern Lord pridobiva vse večjo veljavo. Tokrat so posamezne skladbe sicer zapakirane v nekoliko krajšo formo, a njihov scenosled tvori neprekinjeno celoto, ki poslušalca hitro odpelje po nov odmerek duhovnosti. Če se to ne zgodi, pa naj poslušalec kakšnih 24 ur prebedi in nato poizkusi znova.
Komentarji
komentiraj >>