Sobota, 8. 12. 2007
mcolner
* Po dolgih štirih letih je kamenček v mozaik domače glasbene produkcije dodala tudi štajerska zasedba Dežurni krivci s svojim tretjim studijskim izdelkom Strup, ki četverico vrača med aktualne izvajalce in koncertne goste predvsem domačih klubskih odrov. Izjemno angažirani kolektiv je tako že v tretje, brez pomoči kakršne koli uradno registrirane diskografske hiše, v samozaložbi predstavil aktualno studijsko ploščo, ki po pričakovanjih ponuja logičen korak naprej v avtorskem izrazu zasedbe in še mnogo več.
Dežurni krivci so pričeli s svojim glasbenim udejstvovanjem v letu 1996 in v dokaj kratkem obdobju prerasli začetno pozicijo domačega cover banda za hobi in se prelevili v dokaj profilirano druščino z lastnimi avtorskimi komadi, ki so luč sveta prvič ugledali leta 2001 na plošči Nikogaršnje mesto (Daleč od ljubezni). Ta je ponudila povprečno in širše poslušljivo rockersko mineštro, ki pa je ob velikem promocijskem angažmaju članov skupine v naslednjem letu obrodil sadove v smislu premnogih nastopov tudi izven meja Slovenije in zadovoljive medijske prepoznavnosti. Kljub temu zasedba ni požela kakšnega večjega mainstreamovskega uspeha v domačih okvirih.
Večje promocijsko zatišje je prestajala mnogo konkretnejša, čvrstejša in avtorsko bolj dozorela druga plošča, naslovljena Kakor človek, ki pa je vseeno utrdila pozicijo Dežurnih krivcev na domači sceni. Konkretnejše kompozicije komadov, boljša uigranost in večji avtorski potencial gre pripisovati predvsem napredku samih članov, ki so se iz popolnih samoukih glasbenikov uspeli preleviti v odlične avtorje in izvajalce lastne godbe.
Naslednji, še mnogo očitnejši korak naprej ponuja nova plošča Strup, ki na eni strani nadaljuje specifične smernice recimo temu trdega alternativnega garažnega rocka z dodatki elementarnega metala, poslušljivega pop rocka in prvovrstnega zmogljivega vokala s poetičnimi, a vseeno mnogokrat izjemno družbeno kritičnimi besedili, na drugi strani pa ponuja izboljšano zvokovno produkcijo in nekatere povsem nove prijeme. Tri četrt ure dolga studijska stvaritev tako ne ponuja ravno izstopajočih komadov oziroma hitov, vendar se vseh trinajst ob sledenju osnovnega surovo rockerskega koncepta drži dovolj visokega nivoja, da vzdušje plošče ne pade pri nobeni skladbi iz albuma.
Fantje so si tako svojo tretjo stvaritev zastavili še malce drugače, bolj glasbeno profesionalno, zvokovno in produkcijsko napredno. Verjetno so zaradi tega odrinili na snemanje v Celovec in Köln, kjer so uspešno sodelovali s producentom Hannesom Jaecklom, ki je obdelal tudi trenutno še vedno aktualno ploščo zasedbe Psycho-Path, Desinvoltura, ter ji dodal podoben zvokovni naboj, ki ga je moč slišati pri posameznih komadih.
Naslednji korak, ki poleg ustvarjalne opozarja tudi na večjo promocijsko ambicioznost Dežurnih krivcev, je sprememba v tekstovnem delu, saj fantje po novem ustvarjajo komade tudi v angleškem jeziku, čemur so se v začetkih zavestno odpovedovali. Tako lahko vsi potencialni konzumenti nove plošče skupine Dežurni krivci pričakujejo prefinjeno surov kitarski zvok, ki ga več kot odlično dopolnjuje izrazito izpostavljena bas linija, dostikrat prevzemajoča melodično formo in namesto same kitare. Ta nič kolikokrat ostaja v svoji ritmični formi, medtem ko razgibani bas sledi vokalu na popotovanjih skozi sfere bodisi melanholičnega bodisi agresivnejšega stoner rocka, garažno rockerskih vpadov in redkih hitrejših punkoidnih napadov.
Komadi se kot po pravilu nekako še držijo počasnejše forme oziroma nekakšnega sredinskega tempa, ki skoraj nikdar ne preide v hitrejšo, pospešeno formo hard cora ali metala. Čvrsti kitarski rifi tako delujejo bodisi odrezavo bodisi melodično, bobnarska linija nepopustljivo jezdi v svojih tirnicah in pušča bas kitari prosto pot, medtem ko se vokal prav tako ziblje med raskavimi umazano rockerskimi vpadi in izjemno občuteno melodičnostjo, ki večinoma vodi komade do ponavadi izjemno spevnih in inteligentnih refrenov.
Tako se lahko ob poslušanju plošče Strup navzamemo udarnih žagajočih napadov kot v komadih Shut Up! ter Strup, otožnejših stonerskih linij v komadih Senca, Devil Deamon in Never Talk To Me! Never! ali pristnejših garažnih rockovskih kompozicij kot na primer v komadu Wanna Kill! Skratka, Dežurni krivci postajajo ena izmed zasedb, na katere bomo lahko v prihodnosti očitno vse bolj računali, saj so fantje nedvomno v konstantnem porastu svojih ustvarjalnih moči, kar se je v kombinaciji z izjemno produkcijo in predrugačenim zvokom izkazalo za zmagovalno kombinacijo.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>