Ponedeljek, 10. 12. 2007
TCLejla
* Čeprav je na sobotnem koncertu, zadnjem iz letošnje sezone abonmaja Glasb sveta, zajetno prvo uro odlično in mestoma virtuozno muzicirala in se sukala italijanska zasedba iz Neaplja Tammurriata di Scafati pod vodstvom Antonia Matroneja, imenovanega O'Lione, so subjekt obravnave tele ocene predvsem in zgolj alžirski godbeniki Marzoug iz Biskre, ki so nastopili v drugem delu. Nastopa sta se odlično ujela in dopolnjevala, toliko, da smo si v mislih, če že ne resničnosti, zlahka ustvarili tudi odrskih skupnih pet minut, ne nazadnje tudi zato, ker Naša mati, Naše morje Sredozemsko zgodovinsko bolj povezuje, kot ločuje. Skrajni čas za izgradnjo tistega gibraltarskega mostu in verjetno utopičen, a zaželen in za človeštvo koristen pomik šengenske meje nekam na Antarktiko, denimo za krogec okoli tečaja. Tudi zato, ker je predsinočnji koncert ostro pokazal, da tudi Sahara – v nasprotju z razširjenim mnenjem o tako rekoč nepremostljivi naravni pregradi – prej povezuje, kot ločuje.
Severna Afrika je seveda neizpodbitno del Afrike, ne le geografsko, temveč tudi kulturno – to je v večji ali manjši meri slišati, videti in občutiti tudi v številnih godbenih stilemih, a v Magrebu najmočneje verjetno prav v maroški gnavi, katere sestra je ob tunizijski stanbuli prav alžirska marzuga. Tudi glasbeniki in idejni vodje zasedbe Marzoug zelo radi poudarjajo dejstvo, da je njihova glasba prvenstveno afriška, to je bila tudi ena prvih stvari, ki so jo vprašali po koncertu: »Ste, slišali, videli, čutili Afriko?« Seveda smo jo, a nič bolj kot v marsičem drugem severnoafriškem. Resda pa je bil ob Hasni Bešariji to eden prvih in redkih magrebskih koncertov pri nas, kjer smo jo lahko začutili v samem jedru izročila, ne le v nadgradnji, referenci ali za dodatek.
Druga stvar, ki jo radi poudarjajo, so seveda dude, imenovane šekva, in sicer kot solistično glasbilo, ne le spremljava. Resda imajo svojo nenavadno lepoto, izjemnost in čar in resda so za utrinek izvrstno pokramljale z glasom, a vendar je meni osebno ves čas manjkal glas kot vodilno in prvo solistično glasbilo, ki vse usmerja. Mladi pevec, ki nosi del te vloge, odkar je Marzoug zapustil prejšnji, verjetno močnejši glas in vodja, nalogi še ni povsem kos. Ima sicer glasovni potencial in nekaj tehnike ter šarma in tudi poguma, vendar bo preteklo še mnogo let in mnogo vode, tudi po Sahari z okolico, preden bo lahko postal šikh, modri starec, ki daje z mogočnim glasom smer in vezivo radostnemu rajanju tolpe tbelistov (ali bobnarjev) in karkabistov (ali tolkalcev) pod vodstvom meha šekva na poti v trans. Morda res nameravajo glasu povsem odvzeti to vlogo in jo dodeliti šekvi, ki jo verjetno že ima v repertoarju zanjo, ne pa tudi v repertoarju divanov in drugih tradicionalnih pesmi. Vprašanje je, ali jim bo uspelo in ali bo funkcioniralo? Predsinočnjim namreč ni povsem, deloma je bil morda res kriv, kot so potožili tudi Marzougi, ubit zvok v akustično neprimerni dvorani za glasbe odprtih prostorov pod svobodnimi zvezdami, pa tudi tisto nekaj malega mikrofonov, kar so jih imeli, ni bilo najbolje ozvočeno. Bojda so v edini pesmi z gembrijem nanj tudi brenkali, ne le bobnali, a ni bilo nič slišati.
Osebno sem pogrešala tudi občinstvo kot nujno dodatno glasbilo, čeprav je avditorij zagreto sodeloval in priploskaval ter bil na koncu, ko so godbeniki šli medenj, tudi ves na nogah. Vendar je priploskavanje ob glasbah (recimo) divanov in procesij, ki so druženje glasbenikov in prisotnih par excellence in kjer se meja med enimi in drugimi rada tudi zabriše, dokaj zahtevna umetnost, zlasti za zahodna občinstva, tudi zato nekatere zasedbe vozijo s seboj na koncerte in snemanja po deset vajencev, da na odru priploskavajo in pripevajo, ker se le tako lahko razvije resnični zven teh godb – sicer nekaj manjka; in sinoči je manjkalo. Morda bi lahko premislili o tem, da občinstvo za začetek odločneje in natančneje naučijo zares priploskavati, kajti čeprav je umetnost za neznalce zahtevna, verjetno ni toliko, da se ne bi dala za silo priučiti do konca koncerta. In verjetno bi tudi slovenski avditorij po desetih takšnih koncertih postal prav mojstrski vajenec – in tovrstni koncerti še močnejša doživetja. Sploh v Križankah, denimo.
Za konec je treba povedati, da smo kljub naštetim malenkostnim pomanjkljivostim doživeli še en res izvrsten, radosten in vznesen koncertni dogodek, kakršen rad prevzame in odnese ter zanese. HOČEM ŠE! IN ŠE IN ŠE! In ti, Ana? Hvala za koncert in hvala za pozornost – ter na svidenje na novem divanu. Čao!
Pripravila TC Lejla Bin Nur
Komentarji
komentiraj >>