Torek, 18. 12. 2007
goran
* Plesna rockovska glasba je v minulih nekaj letih ponovno v vzponu in počasi spet prevzema primat, ki so si ga zadnjih petnajst let lastili producenti s koreninami v elektronskih praksah. Svoje najbolj plodno obdobje je disco-rock seveda doživljal s prihodom novega vala v začetku osemdesetih let minulega stoletja, do začetka devetdesetih, ko so kitare odložili še Happy Mondays, pa je klubsko prizorišče zajel sintetiziran zvok. Nekje na prelomu tisočletja se v klubsko plesno areno ponovno začnejo vračati bendi, revival pa svoj vrhunec bržkone doživi s pojavom LCD Soundsystem, ki svoj prvenec objavi leta 2005. Glasba sama po dveh desetletjih ostaja zvesta svojim prvotnim idejam, morda bistvena razlika med bendi iz obdobja novega vala in njihovimi aktualnimi nasledniki pa se skriva v produkciji. Med tem, ko je bend v osemdesetih pač v resnici deloval kot bend tudi v studiu, v sodobni produkciji kreativnost nase pogosto prevzemajo posamezniki. Eden takih je tudi britanec Demian Castellanos alias The Oscillation, ki s prvencem ‘Out Of Phase’ suvereno vstopa v sredino sodobnih ponudnikov plesnega rockovskega izraza.
Castellanos si po glasbenem prizorišču šele utira svojo pot, dasiravno spletno poizvedovanje ob njegovem imenu navrže kar nekaj različnih zasedb. A gre v vseh primerih za povsem sveže projekte, ki ne sežejo pred leto 2006, ko je glasbenik pod psevdonimom The Orichalc Phase povil svojo prvo dvanajstinčnico. Pozneje je izdal še eno malo ploščo, na obeh pa so objavljene nekoliko drugačne različice skladb, ki so našle mesto tudi na aktualnem albumu. Gre za psihedelični eksperimentalni rock z močnim okusom po krautrocku, dubovskih odmevih in »fankiraštvu« kakšnih Gang Of Four, bojda pa je glasba že naletela na odličen odziv predvsem pred koncertno publiko, kjer Castellanos s svojo koncertno zasedbo navduši s kombinacijo zamaknjene melodike in poskočnega groova. Omeniti velja še zasedbo ‘The Dream Machine’, v kateri se Demianu pridruži nekoliko bolj znana ameriška glasbenica in skladateljica Arban Severin, ki predvsem s sanjavim vokalom spomni na »shoegazenje« My Bloody Valentine. Odtenke govorice slednjih je moč prepoznati tudi v nekaterih skladbah s ploščka ‘Out Of Phase’, s katerim Castellanos razširi izraznost, ki jo je nastavil pod psevdonimom The Orichalc Phase.
Že uvodna skladba, v kateri se značilna krautrockerska atmosferika stopnjuje v psihedelično rockovsko iskanje vrhunca, poslušalca pridobi na svojo stran in ga tam obdrži skozi cel, nekaj manj kot uro dolg album. V velik plus mu lahko štejemo izrazito eksperimentiranje z zvokom in teksturiranjem pa tudi formo, ki je v večini skladb sicer še vedno postavljena v tipične pop okvirje. Osrednji del plošče si lastijo na bobnu in basu postavljeni komadi, ki se slišijo kot bi prišli iz delavnice sanfranciških groove krojačev Tussle, le s to razliko, da Castellanos nafankirano ritem ogrodje okiti s precej bolj pisano zvočno podobo. V tem delu je poudarek sicer na plesni ritmični repetitivnosti, a jo nadgrajevanje z dubovskim odmevom in psihedeličnimi sintetičnimi linijami, naredi dovolj intrigantno tudi za poslušanje v domačem fotelju. V zadnji četrtini tempo pade in pobudo prevzamejo elektronsko-kitarske teksture, ki poslušalca po sledeh zasedb Neu! in Tangerine Dream odpeljejo v vesolje. Izpostaviti velja skladbo ‘Head Hang Low’, priredbo Juliana Cope-a, ki s svojim pop razpoloženjem v jeziku kakšnih ‘Death in Vegas’ poseže tudi po bolj sredinskem poslušalcu, pa skladbo ‘Gamelan Mindscape’ v kateri se skozi plesno govorico ozre v, zadnji čas med pop ustvarjalci ponovno zelo priljubljeno indonezijsko gamelansko glasbo in nenazadnje še zadnjo skladbo s ploščka ‘Visitation (Exit)’, ki se vrti v podlagi in s svojimi desetimi minutami odpre epske razsežnosti.
‘Out Of Phase’ ponudi razgibano vsebino v kateri bržkone vsako uho lahko poišče sebi všečne frekvence, še bolj pa bo albuma vesel poslušalec, ki tudi v stanju zamaknjenosti rad obremeni vratne mišice. Če so vam blizu post-punkovska ali pa kraut-rockerska prebiranja skozi prizmo sodobne glasbene izkušnje, potem albuma nikakor ne smete spregledati. Na tem mestu pa se nadejamo tudi kakšnega morebitnega koncerta v naši bližini, saj je to nedvomno glasba, ki v živo pride še bolj do izraza
pripravil Goran kompoš
Komentarji
komentiraj >>