Četrtek, 20. 12. 2007
bruc
* Če ste ljubitelji avstralskega neodvisnega rock'n'rolla, potem vam prav gotovo ni potrebno posebej predstavljati še enega legendarnega kitarista »Stewa »Leadfingerja« Cunninghama«, ki je v svoji dvajsetletni karieri sodeloval z izjemnimi bendi kot so The Proton Energy Pills, Brother Brick, Asteroid B-612, Challenger 7 ter Yes Men.
»Stew« je znan kot glasen in energičen kitarist in takšni so bili vsi omenjeni bendi, s katerimi je sodeloval. Ravno zato je še toliko večje presenečenje njegov prvi solističen album »The Floating Life«, ki je izšel letošnje leto za izjemno prodorno in prepoznavno špansko založbo »Bang! Records«. Slednja se zelo aktivno posveča tudi izdajanju sodobnega neodvisnega avstralskega rock'n'rolla.
Prvenec »Leadfingerja« je zaznamovan z izrazito osebno, skorajda že intimno tematiko. Album je nastajal v njegovem domačem studiu, v majhnem in odmaknjenem mestecu Helensburgh, ki se nahaja nedaleč od južnega predmestja Sydneya. Majhno rudarsko mestece je obkroženo z misteriozno divjino avstralske prostrane dežele. To je bil primeren ambient za nastajanje tako osebnega albuma, kot je »The Floating Life«.
»Stew Cunningham« se je leta 2001 zavil v ustvarjalni molk, potem ko so umrli njegovi številni dobri rockovski prijatelji iz različnih avstralskih bendov. Pesmi za njegov vrnitveni album so počasi nastajale v zavetju njegovega doma, ob spremljavi akustične kitare. »Leadfinger« je želel narediti nekaj povsem drugačnega od divjega visoko-energetskega avstralskega rock'n'rolla in to mu je uspelo z veliko mero prefinjenosti in mojstrstva. Njegovo rahločutno izražanje bi lahko brez predsodkov primerjali z velikimi poeti iz rockovskih sfer, kot je na primer Ed Kuepper na eni strani in Neil Young ali celo Bob Dylan na drugi. V svojih pesmih se loteva odmaknjenosti majhnega mesteca na robu sveta, kar dokazujeta skladbi »Fringe of Suburbia« ali »Back in the 'Burgh«. V skladbi »Thin Lizzy« se posveti svojemu velikemu vzorniku iz najstniških let Philu Lynottu«, v naslovni skladbi »The Floating Life« pa v svoje ustvarjanje zelo spretno vplete celo predstavnika avstralske sodobne poezije »Johna Forbesa«. Album zaključi z ganljivo električno-akustično mojstrovino »The Music Has The Last Say«, ki je posvečena velikemu prijatelju iz časov benda »Yes-Men«, še enemu odličnemu kitaristu »Seanu Greenwayu«, ki je tragično preminil leta 2001. Njegova smrt je »Leadfingerja« zelo prizadela in to je bil tudi eden od glavnih vzrokov za njegov petletni glasbeni molk.
Njegove pesmi niso napisane na lahkoten način, zato se jim je potrebno posvetiti z veliko mero pozornosti. V svoj glasbeni izraz je uspešno vnesel kanček akustičnega bluesa, ki ga je obogatil s folk-rockerskimi prijemi in celotno zmes začinil s prizvokom »power popa«. Večina albuma je posneta z akustično kitaro, ob spremljavi bas kitare in bobnov, le na trenutke si privošči kakšen »power pop« izlet, kot je to v primeru skladbe »Thin Lizzy«. Kadar v skladbe vplete svojo električno kitaro, ponovno predstavi svoje dinamično kitarsko znanje. Večino materiala je posnel kar sam, šele kasneje sta se mu pri živih nastopih pridružila tudi basist »Wayne Stokes« in bobnar »Steve O'Brien«.
Album »The Floating Life« je zaznamovan z neposredno »naredi sam« etiko, kar se čuti tudi pri produkciji. Če boste pozorni, boste lahko na eni od skladb slišali lajanje »Leadfingerjevega« psa, toda to ne odvzame šarma celotnemu kontekstu domačnosti. Opraviti imamo z izjemnim glasbenikom, ki zna resnično prisluhniti svojemu okolju. Svoje izkušnje zna prefinjeno predstaviti v svojih skladbah. S prej omenjenima glasbenikoma so se pred kratkim že odpravili na snemanje drugega albuma, ki bo končan v začetku prihodnjega leta. Glede na izjemen prvenec, smo neučakani, kaj nam bo »Leadfinger« s svojo ekipo zagodel na drugem albumu.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>