Skupina BridA nam je zaradi spretne samopromocije in mnogih njenih razstav v zadnjem času nedvomno znana. Nedavno je razstavljala v galeriji Alkatraz, tokrat pa se predstavlja s povsem novo inštalacijo Informacijski pospeševalnik, ki bo do 6. januarja razstavljena v Zbirki Mestne galerije Ljubljana na Cankarjevem nabrežju. Čeprav naj bi skupina težila k oblikovanju enotnega kolektivnega subjekta in naj ne bi delovala posamično, so se pod razstavo, ki jo je kuriral Sarivala Sosiča, izrecno podpisali vsi trije tvorci skupine: slikarka Sendi Mango in trije slikarji Jurij Pavlica, Tom Kerševan, Klemen Brun.
Če bi pri zadnjem predstavljenem projektu Do It Yourself še lahko pogojno trdili, da ima BridA več za povedati kot za pokazati, sta vizualna izvedba in narativnost Informacijskega pospeševalnika končno preglasili prazne modrosti o prevpraševanju lastne slikarske pozicije znotraj družbene ideologije, o avtomatizaciji slikarskega procesa s pomočjo tehnoloških dognanj, o »samoanalizi lastnega ustvarjalnega procesa«, o »razbijanju hermetičnosti procesa in vrednostnih odnosov« pri ustvarjanju umetniškega dela in tako naprej.
Oba prostora so povezali z monumentalno prostorsko zvočno inštalacijo črne »industrijske« cevi, kamor so namestili zelo analogne in prav nič interaktivne estetske vložke, ventilatorje, monitorje, ki prikazujejo merilce pritiska in vlage, kontrolno ploščo z gumbi in podobno. Dejstvo, da se BridA ne trudi, da bi bili elementi tudi funkcionalni, lahko zgolj pozdravimo. Kajti umetnosti se zaradi svoje nefunkcionalnosti ni treba ničesar sramovati pred znanostjo, saj moramo kljub zelo priljubljeni frazi »povezovanja umetnosti in znanosti« priznati, da gre za dva temeljno različna principa.
Plastični ventilatorji se sicer vrtijo in občasno iz cevi izpihnejo majhno dimno zaveso, a to služi zgolj ilustraciji prenasičenosti z digitalno komunikacijo v informacijskih kanalih, ki jih skoraj futuristično predstavlja predimenzionirana cev. Zdi se, da BridA s tem namiguje tudi na votlost izmenjanih vsebin, vendar jih ne smeši niti ne graja. Njen odnos do zgodbe, ki jo predstavlja, ostaja čustveno rezerviran, kar je najverjetneje rezultat kompromisov štirih ustvarjalcev znotraj skupine, ki posamezna čustva zadušijo oziroma kolektivizirajo.
V notranjosti cevi donijo prasketajoči glitch [glič] elektronski zvoki, ki se ustvarjajo pri oscilaciji in interferenci informacijskega kablovja. Zvok predstavlja tisti del nadzaznavne poetike, ki jo proizvajajo informacijski kanali kot svoj stranski produkt. Enako kot kozmične frekvence, ki se sproščajo v vesolju.
Na stenah so razstavljene grafike bakrenega tiskanega vezja, v katerega so vpletene ilustracije nekaterih slikarskih postopkov in ikon elektronskih naprav. Tako kot je cevni sistem iztrgan iz neke druge realnosti, tudi grafike zgolj simulirajo tiskana vezja, torej tisti del električne naprave, ki omogoča povezavo in komunikacijo medijskih vsebin. Prežema jih navduševanje nad estetiko drobovja hardverske opreme, ki ne služi več svojemu namenu, ampak je zgolj še ena podoba realnosti informacijske dobe.
Iz neosvetljenega hodnika na Cankarjevi 11 Ida H.