Ponedeljek, 24. 12. 2007
MarioB
edef sevdalink ne igra na tardicionalen način, marveč se je pogumno lotil predrugačenja občutljive tradicije. Sedef to počnejo nadvse izvirno, saj so v svoje različice sevdalink zelo posrečeno vključili prvine komorne glasbe in flamenka. Predvsem slednjega doslej nismo slišali v spregi s sevdalinkami in treba je takoj povedati, da je zasedba ubrala pravo mero in način medsebojnega prepletanja in oplajanja dveh raznorodnih tradicij, ki pa si vendarle, kot to pokažejo Sedefovci, niso tako narazen, kot bi se zdelo na prvi pogled.
Ob flamenku, ki se je izjemno fino zlil s sevdahom, krasijo skoraj vse skladbe manj nali bolj opazni zvoki godal, ki pričarajo tako romantičnost kot skrivnostnost. Za to sta poskrbela gosta na albumu: violinist Miloš Simić in violončelistka Barbara Žorž, nekatere skladbe pa je ritmično pospešil tolkalec Agim Brizani. Kajpak tvorijo gonilno silo albuma dva v uvodu besedila omenjena kitarista, Džopa in Stepišnik, ki se imenitno dopolnjujeta in izmenjujeta solistične in ritmične dele, oba pa sta prebiranje strun prilagodila predanemu vokalu Maše Pašović. Slednja je odlično zapopadla "spleen" sevdaha in v glasbo prenesla različne občutke od nagajivega do veselega ter najbolj prisotnega, otožnega.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>