Sreda, 26. 12. 2007
mcolner
* Ko so širša slovenska javnost in domače glasbene založbe s približno desetletno zamudo odkrile melodični punk, so se dobesedno čez noč pojavile zasedbe, ki so trdno prijele za vajeti glasbene produkcije in promocije. Morda najočitnejši produkt naraščajoče scene so bili kratkotrajno delujoči pomehkuženi pop punkerji Dreamwalk. Istočasno so se na sceni pojavili mladi Backstage, ki so svojo naivno punk rockersko izraznost na domačem prizorišču začasno še morda najbolje iztržili. Celjski Multiball so samoiniciativno, a nič manj kakovostno sledili omenjeni sceni, medtem pa so se v Ljubljani pojavili z emo punk rockom okuženi Leaf-Fat.
Vsi omenjeni bendi so svojo popularnost uspeli pridobiti preko predvajanja videov na televiziji ter seveda neumornega koncertiranja tako po slovenskih kot tujih klubskih odrih. Vsi so se izkazali kot izjemno ambiciozni in brezkompromisni v promoviranju lastne godbe in nikdar niso skrivali želja po globalnem uspehu.
Leaf-Fat so morda najbolj samosvoji v tej združbi glasbenikov, zlasti po izdaji svojega drugega albuma RockPaperScissors, ki jih nekako odmika od predznakov naivno ali najstniško, predznakov, ki se jih je roko na srce izjemno težko znebiti. Leaf-Fat so svojo glasbeno pot začeli leta 2001, ko so preigravali preprost melodični punk rock. Prvič so svojo godbeno snovanje predstavili širši javnosti tri leta po formiranju z videospotom Winter Song in nekaj mesecev kasneje z izdajo prvenca Underworld Kingdom.
Promocijski napori so počasi obrodili sadove in zasedba je uspela preseči slovenske okvire. Tako je prvi večji preboj dosegla z drugo uvrstitvijo na avstrijskem natečaju Newcomer in koncertiranjem z nekaterimi zasedbami velikega formata.
Obdobje mladostniške in razigrane izraznosti zasedbe pa naj bi se končalo z izdajo druge plošče, ko naj bi fantje stopili v zrela glasbena leta. Celotna kampanja okrog nove izdaje je dokaj pompozna. Večmesečno snemanje v studiu, izdaja plošče, poleg tega pa tudi DVD v živo z dodanimi videospoti je dokaj pretenciozen korak mlade zasedbe s svojo drugo ploščo. Seveda je občutek ob poslušanju albuma RockPaperScissors povsem drugačen od tekočega spevnega punka prvenca, saj so se fantje odločili dodobra premešati glasbene žanre, ki jih sestavljajo pri ustvarjanju celostne zvočne slike.
Širjenje glasbenega obzorja v tem smislu izpade dokaj pavšalno in dobesedno. Komadi so večinoma upočasnjeni, podkrepljeni s trdnim ritmom srednjega tempa ter melodičnimi pasažami obeh kitaristov, ki tako še vedno povzemata vzorce tako imenovanega emo cora, izhajaočega iz spevnih solaž legendarnih Iron Maiden. Dodatni inštrumenti, kot so saksofon in občasna uporaba sintetizatorjev za dodatne efekte in elektronske podlage, pridajo nekaj želene raznovrstnosti, čeprav ne odigrajo ključne vloge. Pevčev prispevek se vrti okrog izraznosti in vokalnih vragolij neumornega Mika Pattona in njegovih različnih projektov, vse od Faith No More do težje prebavljivih eksperimentov Fantomas ali šlagerjev projekta Lovage.
Mešanica metala, rocka, punka, emo kruljačine in latino ljubezenskih napevov tako delujejo vse preveč dobesedno vzeti iz ustvarjalnega konteksta nekaterih zasedb svetovnega formata in jih v tem smislu postavljajo, kljub delnemu mednarodnemu uspehu, na mesto nekakšnih provincialnih interpretov sodobne globalne alternativne glasbe.
Prehajanje med žanri je izpeljano v tehničnem smislu dokaj učinkovito, a morda prepogosto in prehitro. Tako smo priča udarnim metalskim pasažam, ki se na določenih mestih sprevračajo v spevne refrene in tako spominjajo na mnoge tako imenovane novo-metalske zasedbe, ki kombinirajo maidenovsko melodiko, thrashersko žagovino in spevne refrene na prvo žogo. Spet drugič se glasba spogleduje s simfo vložki in nato preide v melahnholične latino baladne vode, kar daje vtis vselej trendovske eksotičnosti. Temu se pridružujejo posamezne zlomljeno ritmične in emocionalne laganice tipa Deftones, obogatene z grandžersko tradicijo. Ko se na plošči pojavi še čudaška predelava hita Big Foot Mame Mala nimfomanka, je paket dokončno zaključen.
Eksperimentalni dodatki različnih inštrumentov so pri Leaf-Fat zaenkrat še dokaj redki in uporabljeni bolj za pokušino, saj prevladuje občutek dokaj klasične rock zasedbe. Fantje so se v drugo sicer odločili za preseganje čiste rockovske izraznosti, vendar so imeli za kaj takega zaenkrat še premalo poguma. Tega bi potrebovali tudi za dosego večje konsistentnosti pri ustvarjanju godbene mešanice in vključevanja glasbenih žanrov pod okrilje svojega imena. Če je na eni strani plošča RockPaperScissors vse preveč pretenciozna, se lahko nadejamo, da bodo Leaf-Fat iz teh nastavkov uspeli najti svojo deloma avtohtono in avtonomno glasbeno pot v nepregledni množici globalne glasbene produkcije.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>