V soboto se je v Stari elektrarni premierno odvila predstava skupine Betontanc z naslovom Dance or die. Pod režiserskim očesom Matjaža Pograjca je skoraj dve desetletji delujoča skupina domačo in tujo sceno zaznamovala z vrsto gledališko-plesnih predstav, med njimi "Know you enemy", "Wrestling Dostojevski" in "Show your face". Pograjc s svojo ekipo, v kateri so v okviru dolgoletnega opusa sodelovali že številni plesalci in igralci, raziskuje vsebine sodobnih scenskih umetnosti, s poudarkom na fizičnem gledališču in mediju zvoka. Predstava je nastala v produkciji zavoda Bunker in koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, ki je sicer tudi Pograjčevo redno delovno prizorišče. Tudi za to institucijo je režiral vrsto predstav, med njimi "Kitov trebuh" in "Ljubezen na smrt". Tokratna predstava s podnaslovom "A revolution without dancing is a revolution not worth having so" za seboj pušča sicer stalnega spremljevalca Betontanca, govor in igro, in se osredotoča izključno na ples. Deset v elegantno črnino oblečenih plesalcev, pet moških in pet žensk, se s koraki sambe, rumbe in sodobnega plesa zapre v s prozorno folijo omejen prostor. Njihov svet, hkrati javen in intimen, črpa navdih iz temačne preteklosti zahodnega sveta, predvsem iz dela ameriškega literata Edgarja Allana Poeja. Gre za avtorja mračnih in grozljivih pesmi in zgodb, med njimi knjige Maska rdeče smrti, ki pripoveduje o slavnostnem dogajanju na enem od gradov. Tja se, podobno kot v Boccacciovem Dekameronu, na vabilo princa Prospera zapre peščica izbrancev, ki ob plesu pozabljajo na grožnjo kuge, ki straši zunaj grajskih zidov. Njihovo plesno rajanje spremljajo številni glasbeni deli, povečini miksi starih uspešnic, med drugim Placeba, Davida Bowieja in Sex Pistols, ki jih je obdelal Jure Vlahovič in avtorska glasba skupine Silence, ki skozi minule predstave zvesto spremljajo Betontanca. Ločene glasbene sekvence določajo tudi gibalno vsebino, poleg latinskoameriških plesov zapolnjeno s prepoznavno koreografijo Branka Potočana, ki se hipno prilagajajo zamenjavi melodij in postopoma vedno bolj odsekano prehajajo ena v drugo. Koreografija se torej odvija v krogu gibalnih ponovitev, ki se vedno bolj stopnjujejo, dokler ne podležejo prve žrtve pretirane gibalne evforije. V parodiji maratonskih plesnih tekmovanj, ki jih včasih resnično konča samo smrt, se kaže refleksija sodobnega življenja, v katerem je posameznik za trenutni užitek pripravljen pozabiti na realnost zunanjega sveta. A slej ko prej dolgi prsti slednjega prodrejo tanek zid med fikcijo omame in z vso silo planejo po njenih uporabnikih. V predstavi to nazorno prikaže živordeča kri, ki se v vrhuncu vročice razlije po prozornih stenah plesnega ringa. V njem se harmonično in usklajeno gibljejo vsi akterji, ki se nič kaj ne obotavljajo odgovoriti na vprašanje »plesati ali umreti«. Prva možnost predstavlja pot, druga pa abstrakten cilj, katerega resnični motivi niso povsem znani. In ravno ta angažirana sporočilnost, sicer tako značilna za Pograjčeve predstave, se v tokratni uprizoritvi izgubi pod estetiko plesnih korakov. Odlična zasedba, v kateri poleg ekipe stalnih članov Betontanca in nekaterih novih in starih, med njimi naj pohvalimo veteranko Blažko Müller Pograjc, se tako vrti v slepem krogu mazohističnih užitkov, v katere vodi tudi občinstvo. A kaj ko gledalec, če se seveda ne zadovolji s poetiko bleščečih kostumov in urnih teles, po koncu ostane z občutkom, da kljub njegovim pričakovanjem, ki jih je gojil skozi celotno predstavo, ni nič počilo, se razblinilo ali se pač vsaj nekoliko spremenilo. Ah, ta ples ...

 

Plesne korake je štela Alja.