Italijanski pisatelj Umberto Eco je dobro poznan širši slovenski javnosti, predvsem zaradi romanesknega prvenca Ime rože (Il nome della rosa), ki smo ga v prevodu dobili leta 1984, štiri leta po izvirniku, in ki je takrat postavil nova merila v pojmovanju leposlovja. Čeprav je Eco zaslovel šele kot pisatelj, njegov literarni opus vendarle ni tako obsežen, kot bi si lahko predstavljali. Do sedaj je izšlo vsega skupaj šest romanov, od katerih so vsi, razen zadnjega, že prevedeni v slovenščino. Pred svetovno slavo, ki mu jo je prineslo Ime rože, je bilo ime Umberta Eca sinonim za profesorja semiotike in odličnega poznavalca srednjega veka. Med njegovimi pomembnejšimi teoretskimi teksti velja omeniti »odprti tekst«, v izvirniku ópera apérta, ki je bil leta 1962 prvič omenjen in obrazložen v knjigi z istoimenskim naslovom in je postavil temelje italijanski neoavantgardi. Koncept odprtega teksta je Eco praktično uporabil prav pri pisanju Imena rože. Odprt tekst bralcu namreč omogoča večnivojsko razbiranje in proizvajanje enakovrednih, toda vselej različnih interpretacij.

Nekoliko bolj lahkotne in interpretativno manj razsežne so kratke razprave, ki jih je avtor prvič zbral leta 1963 v t. i. Minimalnem dnevniku (Diario minimo). Med letoma 1959 in 1961 je Eco v literarni reviji Vérri skrbel za istoimensko rubriko, namenjeno predvsem literarnim parodijam, navadam, posebnostim, fantazijskim vinjetam in avtorskim obravnavam tedanje sodobnosti. Knjiga je bila zaradi svojega prijetnega humornega sloga večkrat ponatisnjena, leta 1992 pa je dobila tudi nadaljevanje v Drugem minimalnem dnevniku (Il secondo diario minimo), ki ga je Eco pospremil z besedami »dovolite, da se zabavam«. In res, izbor zgodb, opazk, kvaziteoretskih spiskov in literarnih pastišev v Minimalnem dnevniku bralca zabava s subtilno ironijo, politično nekorektnimi opazkami ter nepričakovanimi preobrati in zasuki.

Kratka zgodba Nonita iz leta 1959 že z imenom namiguje na obsežnejše in dobro poznano literarno delo, ki je ustvarilo enega izmed mitov 20. stoletja – na Lolito Vladimirja Nabokova. Ecova parodija kopira strukturo (čeprav na minimalizirani ravni, saj gre za zgodbo, dolgo le nekaj strani) izvornega teksta, slogovno pa še dodatno potencira že tako s citati in aluzijami preobremenjeni diskurz Humberta Humberta. Morda ni odveč opomniti, da Eco s hiperbolizacijo in zgoščanjem jezika ustvarja razkorak med pripovedovalcema in ju tako tudi starostno razmeji. Humbert Humbert je moški srednjih let, medtem ko je Umberto Umberto zgolj wertherjanski pubertetnik in kot tak nekoliko nagnjen k ekstremom. Bogastvo izraznega materiala je že samo po sebi vir smeha, obenem pa služi tudi kot pripomoček za razkrinkavanje pripovedovalčeve samoironije in kontrastiranja z uvodnimi in zaključnimi didaskalijami, ki uokvirjajo prvoosebno pripoved. Kar se tiče same zgodbe, pa avtor z zrcalno inverzijo obravnavane problematike doseže različne komične učinke: nenazadnje velja spomniti, da ima beseda Nonita isti koren kot »italijanska babica« (nónna)…