V zbirki Lambda pri založbi ŠKUC so v prejšnjem letu izdali kar pet prevodov leposlovnih del z lezbično in gejevsko tematiko. Knjige so kot že tradicionalno predstavili na literarnem večeru v prostorih galerije ŠKUC v decembru, kjer je zbirka Lambda letos proslavila že sedemnajsti rojstni dan. Do sedaj so v zbirki izdali že več kot 50 publikacij, ki se ukvarjajo s teorijo spola, seksualnosti, seksualne politike in queer študij. Obsega tako leposlovne kot znanstveno-teoretske tekste. Letošnje publikacije so romani, ki se med seboj stilsko zelo razlikujejo in pripadajo različnim jezikovnim področjem, zato bomo vsako knjigo obravnavali ločeno.

Zbirka Lambda že cel čas svojega obstoja poskuša izdajati literaturo, ki se upira mainstream knjižni produkciji. Izdajajo predvsem knjige, ki se ukvarjajo s marginaliziranimi tematikami, ki težko dobijo mesto pri drugih založbah.

///////////////////////////////////////////////////////////////
PODLAGA: CD / Marlen Dietrich
///////////////////////////////////////////////////////////////

Štirje romani so postavljeni v sodoben čas. Prvi, o katerem bomo govorili, pa se dogaja v času nacistične Nemčije. Ob predstavitvi knjige je Lambda gostila dve odmevni avtorici starejše generacije. Erica Fiscer, feministična aktivistka in pisateljica, se je rodila leta 1938 v Angliji po Anschlussu v Avstriji. Leta 1948 pa so se z družino preselili nazaj na Dunaj. V 70-ih je bila ustanoviteljica gibanja Neuen Frauenbewegung na Dunaju.

Bila je ustanoviteljica ženske knjigarne na Dunaju, vseskozi je delovala kot politična aktivistka, v glavnem je sooblikovala politično dogajanje v Avstriji, dokler je ni v sredini 80-ih let neizmerna ožina avstrijske družbe pregnala v Nemčijo, kjer biva še danes, zdaj živi v Berlinu. Sicer je avtorica 11-ih knjig, zadnje čase pa je na turneji s svojo zadnjo knjigo Himel Strasse – Nebeška cesta, ki je avtobiografska zgodba njene družine. Nekatere njene predhodne knjige se posredno ali neposredno ukvarjajo z judovskim vprašanjem, med njimi je tudi prevedena knjiga Aimee [ime] in Jaguar.

Knjiga je tragična, a življenjsko izpovedna zgodba o Lilly Wust z nadimkom "Aimée", ki je bila konvencionalna mati srednjega sloja, in Felice Schragenheim z nadimkom "Jaguar". Srečali sta se leta 1941 v Berlinu. Njuna strastna zveza pa je bila prekinjena ob deportaciji židov iz Berlina leta 44. Minilo je nekaj mesecev, preden se je Felice dovolj opogumila, da je Lilly priznala, da je židinja in da živi ilegalno na ulici. Lilly si je po tem priznanju želela le še rešiti svojo ljubimko.

29-letna Elizabet Wurst je bila mati štirih otrok, poročena je z bila z nemškim vojakom, ki je bil poslan na fronto, zato je v svojem velikem lepem stanovanju v Berlinu bivala sama z otroki. Lilly Wurst živi življenje, ki se ne razlikuje od življenja milijonov nemških žensk, v bistvu je malce zagrenjena, malce nezadovoljna s tem, kar se dogaja okoli nje. Filice Schwagenstein je 21-letna judinja in med njima se praktično sproži ljubezen na prvi pogled. Felice in Lilly si ves čas izmenjujeta pisma in pesmi, ki jih Lilly hrani vsa leta po vojni. Ko Felice pove, da je judinja, se skrivnost s tem podvoji, njuna zveza pa utrdi.

V zgodbo je vpletena izjemno subtilna pripoved oziroma ljubezenska, romantična zgodba, ki se konča, ko Felice aretirajo in jo odpeljejo v koncentracijsko taborišče. Tam v letu 45' tik pred koncem vojne umre. Ko se je avtorica prvič pogovarjala z Lilly, si je ta predstavljala, da bo Fischer preprosto objavila njeno inačico pripovedi, njeno plat zgodbe. Lilly je celo pisala dnevnik s spomini na to obdobje. Avtorica je opravila kar se da mnogo intervjujev z ljudmi, ki so karkoli vedeli o tej zgodbi. Potem pa je s pomočjo svoje domišljije rekreirala zgodbo, za katero verjame, da se je po vsej verjetnosti zgodila.

Njen poseg je premestil zgodbo od gole Lilijine izpovedi v nekaj novega. Zgodbo sestavlja naracija, ki vključuje izmišljene dialoge. Vpleteni so mnogi nacistični dokumenti, ki so bili povezani s tem obdobjem. Vključila je tudi ljubezenska pisma, ki sta si jih dopisovali glavni protagonistki romana. In seveda pesmi. Felice je bila zelo nadarjena pesnica. Njen stric je bil slaven nemški židovski pisatelj Lion Feuchtwanger. Seveda se zaradi svoje rane mladosti ni imela možnosti razviti. Postala naj bi pisateljica ali novinarka, bila je tudi dobra fotografinja. In zanjo ter za njene židovske vrstnike je bilo nedvomno zelo boleče, da niso mogli končati šolanja in so bili tekom nacistične vladavine vedno bolj marginalizirani. Imela je ljubezenska razmerja z igralkami, ker si je vedno želela biti v središču pozornosti. A zaradi političnih razmer je bila prisiljena živeti v senci oziroma popolnoma izključeno iz javnega življenja.

Fischer je pisala zgodbo tudi zaradi osebnih razlogov, saj je bila njena mati židinja iz Varšave in je bila prisiljena zapustiti Avstrijo leta 1938. Mladim je želela prikazati kompleksnost razmer, ki so vladale med vojno v nacistični Nemčiji in to je lahko dosegla najbolje ravno s spodbujanjem identifikacije s tema dvema mladima privlačnima in zanimivima ženskama. Preko njiju naj bi se naučili, kako se je lahko nekdo počutil v tistem času. Saj mladi večinoma raje berejo ljubezensko pripoved in ne nekih morečih podatkov, ki neposredno govorijo o holokavstu. S tem je pripravila tudi povprečne bralce, da so z zanimanjem prebrali roman z lezbično vsebino.

Lezbična tematika se nekako naravno stopi z zgodovinsko družbeno zgodbo, ki je veliko bolj problematična. Fischer se je trudila, da bi bila predvsem Felicijina zgodba prikazana kar se da verodostojno in pravično do obeh glavnih udeleženk. Poslušajmo, kaj je bila njena osrednja skrb:

///////////////////////////////////////////////////////////////
CD / LAMBDA / 01 Ericha Fischer (1:40min)
VTČ: When the book apiered only one of the two women was alive
IZTČ: ... in Berlin in the 30's and 40's as a Jewish woman.
///////////////////////////////////////////////////////////////

Elisabeth Wust je v intervjuju zatrdila, da ni vedela popolnoma ničesar glede tega, kaj so nacisti delali Židom. Vendar jo po nekaterih izsledkih lahko označimo, da si je pred marsičem zatiskala oči. Njeni dnevniški zapiski so neke vrste enoznačno sanjarjenje osamljene gospodinje, ki razkrivajo ravno tako mero ignorance do problema nacizma kakor kateri koli drugi nacistični dokument. Njeno mirno družinsko življenje je razburila Felice, s katero je spletla bogato ljubezensko razmerje.

Druga drugo sta imenovali Aimee in Jaguar in podpisali sta celo poročno pogodbo. Njuno romanco je uničil Gestapo, ko so avgusta 44 Felice aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Theresienstadt. Felice je svoje zadnje pismo pisala Lilly štiri mesece po aretaciji. Lilly je bila v času intervjujev 80-letna starka. Osrednja tema romana je na prvi pogled ljubezensko razmerje med Judinjo in nacistično gospodinjo. Vendar avtorica meni, da njuno razmerje ne bi trajalo, če bi Felice preživela taborišče. Saj je bila Felice zelo ambiciozna, verjetno je tudi varala Aimee. Poskušala je preživeti v časih, ki ji niso bili naklonjeni, čeprav je bila sorazmerno premožna. Toda roman ne govori toliko o poželenju, denarju in moči, ampak je tragična ljubezenska zgodba in roman o holokavstu.

Erica Fischer je knjigo napisala leta 94’. To je knjiga, ki je med vsemi njenimi deli najuspešnejša, trenutno je prevedena v 19 jezikov. Pet let po izdaji knjige je bil posnet zelo odmeven film v režiji Maxa Farberbocka. Avtorica pravi, da bi sicer sama posnela drugačen film, predvsem tak, ki ne bi bil tako mainstreamovski. Vendar kljub temu meni, da pravzaprav ni slab, predvsem zaradi dobre igralske zasedbe. Bala se je, da bodo posneli sladek romantični ljubezenski film, vendar temu ni tako.

///////////////////////////////////////////////////////////////
KOMAD: CD / Piano Magic / I've a theory of ghosts
///////////////////////////////////////////////////////////////

///////////////////////////////////////////////////////////////
PODLAGA: Irish – Zrazy
///////////////////////////////////////////////////////////////

Mary Dorcey je irska lezbična pisateljica, ki objavlja kratke zgodbe, pesmi in romane. Leta 1990 je prejela Rooney Prize za irsko literaturo za njeno zbirko kratkih zgodb A Noise from the Woodshed – Hrup iz lope. Njena dela so vključena v različne kurikulume za ženske in irske študije. Kratke zgodbe in pesmi so vključene v več kot 100 antologij. Po njenih delih so napisali tudi radijske, televizijske in dramske igre. Uči seminarje iz sodobne angleške literature in vodi mnoge delavnice za kreativno pisanje. Živela je v Združenih državah, Angliji, Franciji, Španiji in na Japonskem.

Kratke zgodbe, ki so prvič izšle leta 1989, so bile deležne velike pozornosti. Prej so bile prevedene v 3 jezike, vendar kmalu po sami izdaji knjig. Prevajalka v slovenščino pa je Suzana Tratnik. Nekateri avtorici pripisujejo, da je ključna za razvoj pripovedništva v 80-ih in 90-ih. S svojo pisavo je namreč tematizirala nekatere nove tematike: feminizem, lezbištvo, raznolikost ženskih identitet. Nekoč je bila aktivistka in pobudnica številnih gibanj za pravice gejev in lezbijk.

Hrup iz lope je njen prvenec. Knjiga je izšla najprej v Angliji, ker na Irskem ni našla založnika. Zgodbe opisujejo različne konfrontacije z angleškim rasizmom, tradicijo nasilja v družini, lezbične pa tudi hetero romance, senzualnosti.

Dorcy je poudarila, da so bili začetki boja za pravice gejev in lezbijk na Irskem zelo nevarni. Zato jo je za nekaj let, preden je napisala omenjeno knjigo, povsem preokupiralo ukvarjanje s politiko. Zaradi pritiska nekaterih prijateljic je najprej začela objavljati pesmi v revijah. Poslušajmo, kaj je povedala o načinu pisanja teh zgodb:

///////////////////////////////////////////////////////////////
CD / 02 Mary Dorcey 6:22
///////////////////////////////////////////////////////////////

Nadaljujmo z jezikovno najbolj oddaljenim prevodom iz japonščine. Brane Mozetić, ki je bržčas glavni pobudnik za vsemi temi prevodi, je najavil, da delo Natural Woman priznane japonske pisateljice Rieko Matsuura Lambda odpira vzhodni cikel, kjer so začeli na veliko pisati gejevske in lezbične knjige. Naslov ima kar v angleščini. Roman prikazuje za razliko od prvih dveh romanov zelo konkretne in eksplicitne seksualne prizore, ki pa jih popolnoma prikrijejo sadomazohistični prizori. Od seksualne napetosti ostane le še globoka potopitev v čustveni kaos glavne protagonistke romana Yoko.

Prevajalec Iztok Ilc je knjigo izbral tudi zaradi povezave z že prevedeno novelo Dan žalovanja iste avtorice. Gejevska literatura ima na Japonskem bogato tradicijo, ki se je prekinila že ob začetku modernizacije Japonske sredi 18. stoletja, z začetkom tako imenovanih Meiji reform. Torej z vplivom zahodne tradicije, kajti pred tem je bila Japonska popolnoma izolirana, zato se je razcvetela meščanska kultura, med katero se je razvila tudi gejevska literatura. Zlasti med gledališko publiko, kjer je bila stalna praksa, da so se igralci, ki so igrali, tudi prostituirali. Medtem ko je uradna trditev, da zgodovina lezbične literature sploh ne obstaja, bi se verjetno našlo nekatere elemente te literature.

Ilc s poskuša izogniti prevajanju knjig s stereotipno podobo Japonske. Roman je v treh delih. Glavna junakinja Yoko je risarka pornografskih stripov in v vsakem od delov opiše ljubezen z eno punco, ki so si po karakterju zelo različne. Prav tako je intenziteta čustev, ki jo Yoko čuti do njih, različna. Kronologija je popolnoma zmedena. Toliko bolj, ker sta si imeni dveh izmed ljubimk podobni Yukiko in Yuriko. Časovna premica se neprestano meša, čemur lahko botruje tudi dejstvo, da se v vseh treh delih Yoko zapleta v zgodbo, v kateri poskuša razrešiti svoj nelogičen odnos do svoje čustvene in seksualne usmerjenosti.

Dejstvo, da Yoko zanimajo zgolj ženske, je neizpodbitno, vendar s tem nikakor ne olajša zmedenosti njene identitete. Yoko se namreč vedno zaplete v sadomazohističen odnos, kjer svoje ljubimke praktično prisili, da z njo ravnajo na boleč način. Največja intenziteta čustev se pokaže ravno v zadnjem delu, kjer opisuje svoje kronološko prvo razmerje s Hanayo, prav tako stripovsko umetnico. Njun odnos oscilira proti koncu knjige, ko mučenje postane tako skrajno, da popolnoma prekriči vsakršno seksualnost ali zadovoljitev.

Njuna srečanja prepajajo Hanayino sovražno napadanje in poniževanje ter Yokino nezaslišano nenehno in popolnoma nelogično vračanje v objem svoje maščevalne ljubimke. Podoben lik, ki ga poznamo iz filmskega in fotografskega medija, je Mishima, ki je najbolj znan po tem. Roman je prežet s čustvenim kaosom, ki ga avtorica poskuša razumeti. Poslušajmo, kako njen stil pisanja opiše prevajalec Iztok Ilc in zakaj se je odločil za prevod prav tega romana Natural Woman pisateljice Rieko Matsuura:

///////////////////////////////////////////////////////////////
INTERVJU: CD Lambda / 03 Iztok Ilc / 4:42 min
VTČ: Ja tukaj gre ona zelo v tako natančno razdelavo nekih …
IZTČ: … stvar nenavadnih naključij in čudnih koincidenc.
///////////////////////////////////////////////////////////////

///////////////////////////////////////////////////////////////
KOMAD / CD Natural Woman / Aretha Franklin 2:45 min
///////////////////////////////////////////////////////////////

Po knjigi je bil posnet tudi film z istim naslovom v režiji kultnega režiserja Hirohisa Sasaki, v katerem igrata glavno vlogo Kaori Shimaura in Tamaki Ogawa. Film opisuje fatalno in vseobsegajočo ljubezen med dvema ženskama. Poslušajmo si še kratek odlomek, ki ga je na predstavitvi letošnje bere knjig iz zbirke Lambda prebral prevajalec knjige Iztok Ilc:

///////////////////////////////////////////////////////////////
CITAT: CD Lambda / 02 Iztok Ilc / 3:20 min
VTČ: Ne vem, katera je prva približala obraz, jaz ali ona …
IZTČ: … rada te imam bolj kakor vse drugo na svetu.
///////////////////////////////////////////////////////////////

///////////////////////////////////////////////////////////////
PODLAGA: Felix da Housecat
///////////////////////////////////////////////////////////////

Naslednji avtor je francoski pisatelj, ki se je rodil leta 1955, umrl pa leta 1991 zaradi AIDS-a. To so bili še časi, ko ni bilo nikakršnih primernih zdravil. To tematiko je kot prvi vključil v literaturo, kasneje mu je sledilo še mnogo drugih avtorjev tako v Ameriki kot v Evropi. Včasih jih obravnavamo kot avtorje z aids tematiko. Večina teh avtorjev je žal že umrlih. Kar nekaj avtorjev, objavljenih v Lambdi, pa je doživelo svojo objavo.

Kratek roman Nor na Vincenta je knjiga, ki je nastala že tedaj, ko je Herve Guilbert napisal svojo prvo povsem eksplicitno knjigo Prijatelju, ki mi ni rešil življenja. Ta knjiga je pisana s prvoosebnim pripovedovalcem. Pripoveduje svojo dolgoletno avanturo, občasna seksualna srečanja s precej manj izobraženim in nerazgledanim fantom, ki je po vsej verjetnosti tudi ta, od katerega je Guilbert prejel smrtno bolezen. Vendar je knjiga pisana na način, da ni zaznati, da bi ga Guilbert v katerem koli delčku obtoževal za to.

Lik Vincenta se tudi sicer večkrat pojavlja v njegovih knjigah. Govori o mnogih kratkih srečanjih, o telefonskih klicih, seksualnih srečanjih, tudi o seksualnih problemih z Vincentom. Poslušajmo odlomek:

///////////////////////////////////////////////////////////////
CITAT: CD / 06 Nor na Vincenta (3:31 min)
VTČ: Spet vzamem ecstasy ta ogaben bel prah a to ni tista …
IZTČ: …, da me bo enkrat mogoče imel rad. Reče mi, ja mogoče.
///////////////////////////////////////////////////////////////

Ta knjiga je precej blaga proti naslednji, ki je verjetno na nek način tudi plod Guilbertovega pionirskega dela za opisovanje realnega življenja in soočanja z aids tematiko. Posamezni deli realnosti so opisani s pretirano vulgarno neposrednostjo, ki se meša s fikcijo. Knjiga je zelo kratka. Nastala je malce kasneje v 90-ih. Guillame Dustan, ki je rojen leta 1965, je 10 let mlajši od Guilberta. Medtem ko se je Guilberta že prej ukvarjal z literarnim ustvarjanjem, je Dustan nasprotno od njega, preden je izvedel, da je okužen z virusom HIV, živel popolnoma spodobno življenje nekega geja, ki v veliki meri konformitira z razdeljenim življenjem, kjer se ponoči predaja seksualnim užitkom, podnevi pa običajno živi kot spodoben pravnik v spodobni navadni pravniški službi.

Potem je pustil službo in šele takrat začel pisati. Napisal je tri krajše romančke: V moji sobi, Nocoj grem ven in Močneje od mene. Tokrat je prevedena Močneje od mene. Knjiga je sestavljena iz njegovih nočnih potepov predvsem po pariškem gejevskem življenju. Zanimivo je, da je pri precej ugledni francoski založbi ustanovil posebno zbirko za gejevske in lezbične knjige, katere urednik je tudi bil.

Vedno bolj so ga napadali, ker je opisoval tudi t. i. bearbacking oziroma seks okuženih z virusom HIV brez zaščite. Razne nevladne aids organizacije in gejevsko-lezbične organizacije so ga kritizirale zaradi njegove politične nekorektnosti, zato je bil vedno bolj osamljen. Njegovo kljub okuženosti precej razvratno življenje, povezano z malo spanja in veliko drog, se je potem končalo oktobra leta 2005, po uradni verziji zaradi nenamerne zastrupitve z zdravili, po neuradni pa zaradi samomora. Poslušajmo najbolj romantičen del tega romana, ki pa je še vedno zelo harccore:

///////////////////////////////////////////////////////////////
CITAT: CD / 07 Mocnejse od mene (2:06 min)
VTČ: Odkar sem bil pozitiven sem se počutil kot nabita pištola
IZTČ: ... sem pomislil, da bom šel v pekel, ker sem izgubljen.
///////////////////////////////////////////////////////////////

Zbirko Lambda je prebirala Ida Hiršenfelder