Ponedeljek, 14. 1. 2008
goran
* Številna obujanja glasbenih praks iz polpretekle zgodovine danes niso več nobena novost. Skozi to prizmo revitalizacija običajno pomeni pretapljanje nekaterih idej izpred dvajsetih let in več v sodoben kontekst, vrednostni sistem pa navadno največ pozornosti nameni glasbenikom, ki pač najbolj všečno premostijo časovni prepad. Te osvežitve so zavoljo preživetosti nekaterih izvornih vsebin seveda povsem na mestu, poleg tega pa si glasba le na ta način lahko odpira vrata v prihodnost, sicer bi še vedno bili v nevarnosti, da se nam bodisi ob tabornem ognju vnamejo lasje ali pa da nas raztrga z žeblji ozaljšana soplesalčeva garderoba. A v glasbeni polpreteklosti se skriva tudi nekaj izrazov, za katere se zdi, da z leti niso izgubili prepričljivosti ter da se lahko povsem suvereno umestijo v aktualno glasbeno dogajanje tudi v svoji originalni formi. Na to opozarja tudi Fabienne DelSol, ki nas s svojim drugim albumom ponovno vrne v sredino 60. let minulega stoletja, ko sta protiutež dominantni anglo-ameriški glasbi postavljala Sanremski festival in pariško »ye ye« gibanje. Znotraj slednjega so v kontekstu plošče ‘Between You and Me’ za nas zanimive predvsem »ye ye girls«, ki jih je poleg glasbe same in skakanja po pariških odrih družilo tudi skakanje po Sergu Gainsbourgu. Pod mecenstvom tega »enfant terribla« francoske popularne godbe so se med drugim, denimo, znašle Petula Clark, Jane Birkin ter Brigitte Bardot in ni naključje, da je prvi naslov z novega albuma Fabienne DelSol prav priredba Gainsbourgove skladbe ‘Vilaines Filles Mauvais Garcons’.
Fabienne, po rodu Francozinja, se je v angleško prestolnico preselila sredi 90. let in se tam pridružila lokalno precej znani garažnorockovski zasedbi The Bristols, ki je z nekaj skladbami prepričala občinstvo z otoka »tam spodaj«, na številnih turnejah pa je sledi pustila tudi pri evropskem občinstvu. Izrazno se napajajo iz bitniške kulture, estetsko so blizu nekaterim bendom iz krožka »british invasion«, po zaslugi Fabienne pa se spogledujejo tudi s francosko pop produkcijo iz šestdesetih let. Po dveh albumih se Bristolsi vsled težav z iskanjem basista razpustijo, DelSolova pa z albumom ‘No Time For Sorrows’ v letu 2004 stopi na solistično pot. Osredotoči se predvsem na vsebino, ki je sredi šestdesetih krojila francoske pop-charte, neuki poslušalci pa smo tako tudi pòtem Fabienne dobili vpogled v enega od pomembnejših obdobij za razvoj značilne francoske izraznosti, ki jo lahko mirno preslikamo tudi v današnjo čislano pariško klubsko sceno.
Z albumom ‘Between You and Me’ DelSolova ostaja na terenu, ki si ga je odprla s prvencem - torej v krogu francoskih somišljenic iz sredine šestdesetih let preteklega stoletja, ki so v iskanju primerne glasbene kulise za nove življenske smernice v optimistično, razposajeno formo združevale vpliv anglo-ameriške pop glasbe ter tradicionalne francoske popevke. Zdi se, da Fabienne pri tem početju poskuša obdržati kar najbolj avtentično formo ter da jo postavljanje teh polpreteklih vsebin v sodoben kontekst sploh ne zanima. Tu pa se zgodi že uvodoma omenjeni paradoks. Medtem ko pri obujanju novovalovske estetike velja, da mora biti ta kar najbolj osvežena, se »ye ye« glasba, kot se je loteva Fabienne, tudi znotraj sodobne popularne produkcije sliši povsem sveže. Bržkone igra pri tem pomembno vlogo iztrošenost sodobne pop glasbe, ki so jo vodilne založniške hiše spremenile v potrošniško blago, ne gre pa spregledati značilnega šarma, s katerim se je in se še ponaša štiri desetletja stara pariška glasba. Podobno kot na prvencu gre tudi na albumu ‘Between You and Me’ za kombinacijo prepevov nekaterih klasik ter avtorske skladbe, ki so jih Fabienne tokrat pomagali spisati Pete Molinari, George Miller ter Peder Bernhardt, glasbo pa sta ponovno prispevala Liam Watson ter Ed Turner. Za razliko od predhodnika je tokrat več tekstov v francoščini, glasba pa se od uvodoma nekoliko bolj umirjenih ritmov v drugem delu razživi v gruvajoče, plesne poskočnice. Fabienne s pregovorno seksapilnim francoskim naglasom navigira med spogledljivostjo in humorjem, podobno kot to počnejo tudi Nouvelle Vague oziroma kar večinski del galske glasbene srenje, in tako dodaja svoj kamenček k protiuteži mainstreamovski pop produkciji.
Fabienne DelSol s svojo glasbo ne dela nobene evolucije, še manj kakšne revolucije, je pa njeno ustvarjanje zanimivo najprej zaradi zabavnosti izraza samega, bržkone pa bo preko glasbenice pot do nekaterih pomembnih trenutkov iz zgodovine glasbe našlo tudi marsikatero angažirano mlado uho. Štirinajst skladb se raztegne v vsega slabe pol ure, vendar pa je to forma, ki tej glasbi pač najbolj ustreza.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>