Torek, 15. 1. 2008
juREm
* Pinch oziroma Robert Ellis, kakršno je njegovo pravo ime, je ob koncu leta 2007 malce nesrečno pristal v senci Burial-ovega albuma Untrue, ki je bil verjetno res najbolj izpostavljena plošča preteklega leta. A to še ne pomeni, da moramo pozabiti vse druge, še posebej eklektičnega bristolskega producenta, ki je šel v marsičem korak dlje od recikliranega in temačnega Buriala ter se lotil dvostranskega projekta z naslovom Underwater Dancehall. Plošča je namreč sestavljena iz dveh delov: prvega sestavljajo komadi z vokali, ki so jih prispevali najrazličnejši gostje, drugi del pa zavzemajo instrumentalne verzije, ki so tudi veliko bližje bolj tipičnim dubstep ritmom in temu primerno bolj dubovske, temačne in celo tehnaške. Pinch je namreč eden od prvih dubstep producentov, ki je v svojih didžejskih setih združil tipično britanske dubstep ritme in celinski techno, kar se vidi tudi pri delu njegove založbe Tectonic.
Vzporednice med obema žanroma so vidne tako pri Pinchu, ki se pogosto zateka k abstraktni elektroniki založb kot je Warp in k sentimentalnim godalom klasičnega detroitskega techna, kot tudi pri njegovih žanrskih kolegih in sodelavcih. Med najožje štejemo 2562, D1 in Timeblind, v razširjeni krog Pinch-ovih prijateljev pa tudi njegove bristolske someščane kot so Wild Bunch, kasneje Massive Attack, pa Roni Size z založbo Full Cycle in seveda nepogrešljiva Smith & Mighty. Prav omenjeni dvojec, ki je v Bristolu postavil na noge več generacij glasbenikov, je Pincha vzel pod svoje okrilje in mu s tem nehote vcepil nekaj klasičnega bristolskega eklekticizma in občutka za združevanje najnovejših podzemnih muzik s pop senzibiliteto, kar je v zadnjih dveh desetletjih dokazalo že lepo število skupin in producentov.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Prav ta dvojnost se tudi zrcali na obeh cedejkah plošče Underwater Dancehall. Prva je zavezana bolj dostopnim komadom, za kar lahko največje zasluge pripišemo vokalnim intervencijam različnih gostov, od dubovskih poetov in novodobnih griotov, pa do skoraj kičastih pesmi, ki spominjajo na kakšne »garage« himne izpred slabega desetletja. Še posebej velja omeniti pevko Yolando iz skupine Bugs in The Attic, ki poleg karibskih interpretacij moških vokalistov, daje plošči malce bolj vzneseno podobo, ki pa na drugi cedejki pade globoko v dubstepersko podzemlje. Brez vokalov se komadi namreč spremenijo v počasne, valeče se konstrukte počasnih ritmov in ogromnih basov. Če se prva plošča še zdi sorodna Pinchovim bristolskim koreninam, se druga poistoveti z urbano nevrozo južnega Londona, kjer lahko sledimo začetkom dubstep in grime scene. Pinch sicer izvira iz Aberdeena na Škotskem, večji del svojega življenja pa je preživel v Bristolu. Za njegovo ustvarjalno kariero je bilo prelomno leto 2003, ko je začel vrteti na klubskih večerih DMZ in Forward ter hkrati objavil svojo prvo malo ploščo Qawaali. Izdala jo je Paradinasova založba Planet Mu, ki je v tistem času pospešeno novačila grime in dubstep ustvarjalce in s tem pokazala svojo drzno in vizionarsko usmeritev. Underwater Dancehall je torej njegov odlični dolgometražni prvenec.
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>