Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NOVE PISARIJE: Maska: Umetnost pisanja (4832 bralcev)
Torek, 15. 1. 2008
IdaH



Klikni za veliko sliko: Tokratne Nove pisarije bodo potekale v rahlo nenavadnem tonu, saj se revijalnega gradiva po navadi ne obravnava v okviru te oddaje. V rokah imamo jesensko izdajo revije Maska s tematskim naslovom Umetnost pisanja. Vsebino bi lahko parafrazirali tudi v Pisanje o umetnosti. K širši obravnavi publikacije me je pritegnila potreba po stalni redefiniciji lastne pozicije v polju umetnosti, torej pozicije neke piske na RŠ-u, ki stipka sem in tja kakšno recenzijo, za katero pa ponavadi ne more izmeriti učinkov. Določena mera komunikacije z zainteresirano javnostjo sicer obstaja, vendar je premalo usmerjena.

Kadar že pride do zelo zaželenih konfrontacij, pa ponavadi ostajajo na nivoju medsebojnega obrekovanja in osebnih zamer. Mogoče se zdi na prvi pogled banalno, ampak to bo oddaja o tem, kakšen je sploh smisel pisanja recenzij. Škodljivih ali koristnih, mogoče pa popolnoma zanemarljivih. No, pa se pogovorimo.

Marsikatero notico bomo torej črpali iz zadnje Maske. Poleg izčrpnih in zaokroženih razprav Bojane Kunst in Ane Vujanović, ki v sistematičnem loku opišeta teorijo teorije, publikacija združuje mnogo fragmentarnih osebnih, vendar v celoti dokaj natančnih napotkov. Iz celote lahko izluščimo, kaj posamezni ustvarjalci v polju sodobne umetnosti od kritike pričakujejo, kaj je njena naloga in kako jo najbolj učinkovito opravljamo. Seveda pa ne gre pričakovati magičnega recepta za dobro kritiko. Zakaj tak recept v soočenju s sodobno produkcijo niti ni možen niti ni zaželen?

Kunst bi to imenovala lingvistično nasilje. »Pisava namreč postane kanon moči natanko v trenutku, ko pozabi na zavezanost dogodku ... ko se torej želi očistiti obscenosti in se ne želi kompromitirati, tvegati, izpostaviti posmehu ...« Nadalje še izjavlja: »Ta kompromitacija ni posledica individualnega poguma ali avtonomnosti teoretske pozicije, pač pa predvsem ambivalentne zaznamovanosti prostora in časa, v katerem se artikulira.«

Če želi torej pisanje o sodobni umetnosti služiti svojemu namenu in ne zgolj temu, da opisno dokumentira in arhivira umetniško dejanje. Kritik ni zgolj ocenjevalec, oziroma kot ga imenuje Alja Bulič, glas zdravega razuma o vrednosti nekega dela, ampak tudi razlagalec kompleksnih nivojev nekega umetnostnega produkta. Vendar to ne zadostuje. Da se teorija ne zapre v lastno logiko, se mora aktivno vključiti v sam dogodek, se stalno povezovati z dogajanjem v tem trenutku, dogodek sooblikovati, nanj vplivati in si hkrati pustiti, da dogodek celostno vpliva nanjo.

V uvodniku k svojemu tekstu Alja Bulič zapiše, da je kritika glede na umetniško prakso drugostopenjska disciplina. Temu bi sicer lahko prikimali - ob prebiranju prežvečenih povzetkov promocijskih tekstov in površnih izpiskov iz morebitnih katalogov ali dodatnih publikacij. Sicer pa mislim, da bi bilo bolj smiselno govoriti o celostnem lingvističnem početju v sodobni umetnosti. Torej že od avantgarde dalje, tj. z objavo manifestov: futurističnega, dadaističnega ... kasneje pa nedvomno s tekstualnim delom situacionistov, ki so prvi temeljno zarezali v relacijo med umetniškim dejanjem, dogodkom in refleksijo obstoječih dejstev. Vendar ne v epistemološkem, ampak v eksperimentalnem smislu.

Torej se vsi bolj ali manj strinjajo, da se kritik ne more izogniti subjektivnemu pogledu. Ne more osvojiti neke objektivne vsemogočne pozicije, ampak je delo nekoga, ki premore toliko kreativnosti, da vidi v delu še kaj več kot stol, mizo in rumen klobuk. Maks Soršak vseeno priporoča, da kritik upošteva približek pravičnosti v pravniškem smislu. Opredeli naj vse pomenljive vidike nekega dela, ne da bi padal v histerične čustvene napade, ki mnogokrat zavrejo, priznam, tudi iz mojih tekstov. Klikni za veliko sliko:

Kritik v nekem dnevnem mediju je torej dolžan svoji stroki in občinstvu zagotoviti predvsem tri stvari: kontekst nekega dela, sodbo o delu in v tekstu napraviti nek presežek oziroma zasuk, ki je dodatek k temu, kar opazi povprečni opazovalec. Slednji je najpomembnejši, čeprav najbolj izmuzljiv. Vsaka trditev mora biti seveda jasna in utemeljena, vendar brez suhoparnega nizanja podatkov. Kaj kmalu lahko podležemo ljubkemu, faktografskemu naštevanju. Živ dolgčas!

Problem konteksta lahko rešimo z levo roko, če odplavamo v družbenopolitični diskurz bla, bla, bla, misleč, da bomo s tem vdihnili delu zgodovinski okvir. Druga prevara, ki si jo zelo radi prilastimo v zvezi s kontekstom, je biografija avtorja, njegovih sodelavcev, očetov, tet, strin, sosedov ... dolgčas! Kontekst je zato smiselno brzdati v tistem polju, ki ga za razlaganje svojega dela predlaga avtor. Določen del tovrstne kontekstualizacije je nujen, kot pravi tudi Ana Vujanovič: »Sodobna teorija je praktična dejavnost visoko formaliziranega diskurza.

Ta teorija torej ni praksa, utemeljena na diskurzu, ampak je praksa tega diskurza samega, ki v svetu umetnosti izvaja niz posegov, inovacij in preobražanja na mikro- in makroravni. Kot taka spodbija izjemen status umetnosti, konstruira diskurzivne mreže med družbenimi praksami in sooča umetnost s kontekstom, ki jo obdaja. Metodologija teorije ni niti pozitivna niti kontemplativna, ker umetnost kot svoj predmet vpeljuje v status diskurza, ki ga imajo tako umetnost sama kot druge družbene prakse in predmeti.«

Vprašanje vsebine, ki uokvirja kontekst nekega dela, je na zelo formalni ravni tudi vprašanje medija, ki je nosilec določene kritike. O razmerjih med medijem televizije in povezovanjem s produkcijo videoumetnosti govori Saša Šavelj, ki v svojem prispevku že nakaže to, na kar moramo biti pozorni. Namreč, da je medij namenjen širšemu poslušalstvu in da pri večini medijev ni odmerjenega dovolj prostora ali svobode za resno analizo. Svobodo hkrati omejujejo subtilni nivoji samocenzure, ki niso zgolj produkt diskreditacije določenih mnenj na podlagi natančne teoretske analize, ampak so predvsem taktična repozicija kritika znotraj sveta umetnosti.

Pisci Maske so precej enotni tudi v mnenju, da je dobra, konsistentna in prodorna kritika zelo redka. Eden od ključnih razlogov je poleg vseh formalnih ovir nesposobnost pisca, da bi prodrl v globino dela, da bi videl več kot zgolj najbolj očitno. Ta prodor je tisti presežek, ki smo ga že omenili, in pisec ga lahko obvladuje zgolj, če se ne zapre v slonokoščen stolp, ampak aktivno sodeluje z ustvarjalci. Ustvarjalci so nedvomno tudi znanci ali celo prijatelji kritika. Taki pogoji bi lahko bili sicer odlični za razvoj medsebojnega dialoga, pro et contra ali še kaj bolj zanimivega. Vendar temu žal v večini primerov ni tako. Trčimo namreč na polje sodbe.

Kritiki pogosto mislijo, da bo zgolj negativna ocena recenziji vdihnila ostro in jasno pozicijo. Ustvarjalci se v primeru negativnih ocen pogosto počutijo osebno napadeni in užaljeni, kritiki pa trmasto sledijo svojim histerijam. Vendar so dejansko bolj škodljive pozitivne sodbe, ki jih ne opredelimo, saj so kratko malo vredne prav toliko, kot naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo. V tem primeru se namesto dialoga razvije všečno dobrikanje, ki za razvoj kritike nima nikakršnega smisla. Ostane zgolj omemba v časopisu, ki bo eventualno imela nek finančni učinek pri naslednjem razpisu.

Kako torej izreči povsem osebno lastno sodbo, ki mora upoštevati vse zakonitosti izjave in kontekst, v katerem se delo pojavlja? Ideal odprte kreacije teorije in prakse Kunst povzema po fragmentih dela Mihaila Bahtina, ki o mišljenju reče, da je »vedno povezano z novostjo trenutka tukaj in zdaj in prav zaradi te zavezanosti sedanjosti je mišljenje vedno 'sodelujoče mišljenje', zagotavlja, da v bivajočem nimam alibija ... saj nikoli nisem drugje v imenu abstraktnega zakona«.

Določeno mero kreativne čustvenosti si pisec sicer lahko dopusti, v kolikor je konsistentna z umetnikovim delom. Kritika oziroma tekst k umetniškemu delu vedno služi nekemu namenu in v tem smislu lahko dojemamo tekst tudi kot odvisen do dela. Ena od inspiracij, ki jo je imela za oblikovanje te številke Maskina urednica Katja Praznik, je bilo tudi pomanjkanje financ, ki se epidemično selijo z umetniških producentov na kritike in pisce o umetnosti. Pravi: »Če torej ne ignoriramo konteksta, v katerem delujemo, je aktualnost tokratne metateme neizogibno povezana z nekaterimi ključnimi anomalijami sistema kulture in umetnosti. Pisanje za sodobno umetnost je med intelektualnimi poklici (vsaj pri nas) gotovo med najmanj cenjenimi.«

Klikni za veliko sliko: Ne bi vas rada morila s številkami in evri. Malo zaradi tega, ker pisec o sodobni umetnosti nima prav najboljše kontrole nad tem, koliko zasluži. Delo je prekarno, začasno, pogodbeno, priložnostno. Ne bomo skrivali, da so tele Pisarije tudi malo apologetske do novinarskega in »raziskovalnega« dela, ki ga nihče ne plača. Dejstvo je, da bi za večino recenzentov mislili, da so na gladovni stavki, če bi si za svoje delo vzeli tako časa, kot bi ga za spodobno in pronicljivo kritiko potrebovali. Zadnji ščepec pepela naj bo časovna, prostorska in seveda finančna omejitev medijev, ki objavljajo aktualne kritike.

A so vseeno zanimivi izračuni, ki pričajo o tem, da pisec, ki zares dobro opravi svoje delo, dobi plačano nekje od 1 do zelo izjemoma 10 evrov na uro. Ker za dobro opravljeno delo porabi mnogo več časa. Seveda, če svoje delo opravi nekoliko slabše ali pa piše za revije v tujini, se lahko do neke mere s tem celo preživlja. Približno tako kot kateri koli drugi »manualni« delavec, ki uporablja za svoje delo več tehničnega znanja kot umetniške inspiracije. Jamr, jamr, jamr.

O nepripravljenosti na tovrstne klavrne kompromise je opozorila Ema Kugler s performansom 'Kaj bi storil Robert Wilson, če ...', ki ga je izvedla konec septembra v Stari pošti v Navju. Opozorila je, da kvalitete ne more biti, če niso zagotovljena osnovna sredstva za delo, po drugi strani pa je opozorila na brezkompromisnost, a predvsem pri prizadevanju za svoje pravice. Ne pa s prostovoljnim, zastonjskim izčrpavanjem.

Zdaj smo treščili tudi ob problem pomanjkanja medijev za objavljanje obširnejših raziskav s področja sodobne umetnosti. Seveda bi bilo treba raziskati, če bi za širitev medijskega polja obstajala tudi dovzetna publika. No, po stari navadi bomo s prstom pokazali na kulturno politiko, ki dopušča, da je velika večina piscev, še posebej na področju plesa, neke vrste samoukov.

Univerzitetni programi za teorijo plesa ne obstajajo, zelo omejeno je tudi izobraževanje na področju sodobne vizualne umetnosti. Iz enega konca krpajo luknje pobude nevladnega sektorja, kot je Maskin Seminar scenskih umetnosti in Svet umetnosti Zavoda SCCA, ki so kronično finančno podhranjene. Po drugi strani pa vsepovsod vznikajo iniciative, ki poskušajo vzpostaviti konstruktiven dialog med umetniki, kritiki in javnostjo.

Za konstruiranje plodnega dialoga je ključnega pomena tudi nastajanje obširnejših tekstov k razstavam, ki služijo predvsem natančni in poglobljeni obravnavi dela. Nastajati pa morajo v tesnem dialogu z avtorjem. V idealnih razmerah naj bi vse razstave vsebovale tudi katalog, ki bi vseboval vsaj en daljši tekst in zelo dobrodošel intervju z umetnikom. Seveda je to utopično, saj galerije komaj pokrijejo osnovne stroške. Kustosi pa se utapljajo v birokraciji.

Najslabša razstava je dolgočasna razstava. Razstava je dolgočasna, ko je umetnik v zagati. Pa ne v tisti adrenalinski zagati, ki je del vsakega ustvarjalnega spraševanja, ampak v tisti zagati, ko ne ve, kaj točno bi rad povedal. Analogno temu je tudi kritika najslabša takrat, ko je dolgočasna, ko je kritik v zagati, pa ne v tisti, kjer tehta idejo z različnimi tehtnicami, ampak v tisti zagati, kjer ne ve točno, kaj bi rad povedal.

Kratek tekst Maksa Soršaka sem prebirala z mnogo žolčnosti, ker je pritiskal ravno tam, kjer je kritika najbolj majava in kjer je mnogim že kdaj zmanjkalo tal. Predlagal je, da bi se kritik moral bolj posvetiti razmerju med umetnikovim konceptom in realizacijo. In tu je zadel v polno, saj se lahko ravno v tej relaciji vzpostavi dialog, o katerem smo govorili prej. Vendar je za to potrebno veliko komunikacije in pogovarjanja, ki kreira sodelujočo generacijo ustvarjalcev. Če kritik ali umetnik menita, da je ustvarjanje zgolj njuna služba in da se v prostem času ne bosta pogovarjala, potem se bo zelo težko razvil ploden dialog.

Recimo temu, da ne poskušam recenzirati revije in si lahko privoščim osebno mnenje. Zelo zabavna se mi zdi kolumna Alenke Pirman. Omenja Susan Sontag, ki opozarja, da ne znamo več neposredno brati umetniškega dela in zato raje nakladamo. O vsiljenih konceptih, ki obremenjujejo umetniško delo, govori Sontag tudi v Estetiki tišine. Poslušajmo citat.

Klikni za veliko sliko:

Tako. Tekst smo posolili s ščepcem citatov, ki jih k receptu pisanja o umetnosti priporoča Kunst. Drage dame in gospodje! Popraskali smo po povrhnjici problema teorije in pisanja o sodobni umetnosti. Bohpomagej, če kritik nima inspiracije! Prosimo vse, ki se lotevajo pisanja, da se rešijo pred dolgčasom in večnim blebetanjem brez razsodbe. Maska nam je zakuhala še eno uspešno papirnato predstavo!


Maskino jesensko izdajo je prebirala Ida Hiršenfelder



Komentarji
komentiraj >>