* Elektronske veselice oziroma masovke pisca teh vrstic bodisi spravijo v stanje zamaknjenosti ali pa ga pustijo povsem hladnega. Skoraj brez dvoma je najbolj pomemben dejavnik, ki vpliva na dober party – kolikor plehko se to že sliši – status, ki ga posamezni glasbenik uživa. Ko se na odru namreč pojavi legendarni, mitski oziroma kultni lik, naelektreno ozračje občinstvo odpelje v nekakšen imaginarni prostor, v skupinski trans in takrat običajno niti ni pomembno, kaj prihaja iz ozvočenja. Množica se odzove na malodane vsako najmanjšo spremembo ritma, niansiranje bolj in manj prepoznavnih zvočnih sekvenc, huronski odziv lahko povzroči celo tako banalna malenkost kot je dodatna žarnica v light-showu, vrhunec pa seveda pričarajo tiste najbolj prepoznavne skladbe, po možnosti v novi oziroma predrugačeni podobi. Vsled vsega naštetega, je pariški Bercy 14. junija 2007, ko je tam nastopil legendarni, ultra-popularni dvojec Daft Punk, torej postregel z nepozabno izkušnjo za vse prisotne. Sestavine tega dogodka namreč skoraj ne bi mogle biti popolnejše. Dve legendi pariške house glasbe, solidno miksanje in prepletanje posameznih prepoznavnih sekvenc v nove forme, vrhunski light-show ter seveda domače občinstvo, ki se odziva na vsak še tako majhen manever, so kakopak bili garanti za izvenserijski glasbeni dogodek.
Pričujoči koncert Guy-Manuel de Homem-Christa in Thomasa Bangalterja se je zgodil v sklopu njune obsežne turneje, s katero sta se v lanskem poletju predstavila občestvu na stari celini, britanskem otočju ter ZDA in Kanadi. Med drugim sta nastopila na malodane vseh najpomembnejših festivalih v tem času ter ponovno požela odlične kritike tipa »najboljši elektronski šov«, ki se ju držijo že vse od njunega prvega ‘Alive’ albuma iz leta 1997. Takrat se je številnim zapisalo, da je plošček na kar najbolj prepričljiv način dokumentiral njun live act in podobno lahko ugotovimo tudi ob poslušanju albuma ‘Alive 2007’.
Vzklikanje 18.000 glave množice je pri tem morda celo ključnega pomena, saj kot rečeno pri tovrstnih eventih glasbena vsebina ni nujno vedno v prvem planu in več kot ta, šteje naelektrena, čarobna atmosfera, ki v Bercyu več kot očitno ni izostala. Odziv občinstva na vsak detajl poslušalca teleportira naravnost v tisti večer, prepoln najbolj klišejskih in obrabljenih koncertnih pogruntavščin, ki pa v kontekstu takega dogodka zaradi neznanega vzroka ne izpadejo neumno. Celo takrat ne, ko se pred bisom zasvetijo tisočeri mobilniki, ali pa, ko se Daft Punk transformirata v oranžno svetleča se elektronska gladiatorja. Stvar postane kar se da smešna, na trenutke že absurdna, pa vseeno nadvse zabavna in vredna vsega spoštovanja. Homem-Christo in Bangalter odlično vzdržujeta ekstatično vzdušje in to kljub temu, da običajno po vsaki drugi skladbi naredita premor. Namesto, da bi vrhunec gradila skozi celoten set, je ta sestavljen iz mnogoterih majhnih vrhuncev, ki pa so skozi podaljšane skladbe vseeno dovolj za zaokrožitev v koherentno celoto.
Izbor skladb je zaobjel skoraj vse njune največje uspešnice, kombinirala pa sta jih po nekakšnem pravilu – najprej sentimentalna, himnično prikrojena viža in zatem udarna plesna razgibačina. Glasbo sta ves čas nadgrajevala z vokalnimi in inštrumentalnimi sekvencami, bodisi svojimi bodisi sposojenimi od denimo Busta Rhymsa ali pa Gabrielle, vse seveda s ciljem kar najbolj dvigniti vzdušje med navzočimi. Daft Punk veljata za velika »crowd pleaserja«, a to danes počneta na enak način kot sta to počela v začetku svoje kariere, ko sta brusila manjša klubska plesišča in jima torej ne gre očitati skomercializiranosti ali česa podobnega, saj pač ostajata zvesta smernicam, ki sta si jih postavila že v svojem statutu. Razlika je torej le ta, da si sedaj lahko privoščita tehnično opremo, s katero svoje koncerte spremenita v spektakle, v kar se je seveda najbolj priporočljivo prepričati v živo, dovolj zgovorni pa so že številni video posnetki na youtubu, ki jih redno objavljajo njuni številni privrženci.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>