Petek, 18. 1. 2008
Borja
* Guillermo Scott Herren je eden glavnih protagonistov levopoljne elektronike. Postavljajo ga ob bok izvajalcev, kot sta Aphex Twin in Squarepusher. Na zemljevid zanimivih »alternativcev« v elektroniki in hiphopu se je pojavil že z izjemnim prvencem Vocal Studies & Uprock Narratives, ki ostaja do danes eden od Prefusevih najboljših, najbolj razbuljivih izdelkov. Plošča je izstopala zaradi specifičnega zvoka in semplov, ki so bili sijajno naseckani in urejeni v domiselne in bogate aranžmaje. Herren se je takrat precej nekonvencionalno lotil tudi vokalnih vzorcev in vokalov gostujočih MC-jev, ki jih je na nekaterih delih zrezal tako, da so delovali kot ritmični elementi, besedila so postala neprepoznavna.
Zaradi Herrenovega posebnega, kultnega statusa so pričakovanja ob izidu vsake njegove plate, ne glede na to, pod kakšnim psevdonimom jo izda, velika; v bistvu ogromna in medijsko napihnjena. Zato se je v preteklosti (pre)pogosto zgodilo, da so njegove povprečne albume, kot sta bila nedolgo nazaj Security Screenings in Surrounded by Silence, kritiki in feni spljuvali. Ok, te plošče niso bile vrhunske, vendar pa so bile kritike pretirano osebne. Nekateri puristi celo trdijo, da se je vse spremenilo, ko se je Herren preselil iz ZDA v Barcelono. Da odkar živi tam, njegova godba »ni več ista«. Ni več avtentična, predvsem pa da nima več lucidnih idej, s katerimi je navduševal z zgodnejšim materialom.
Pred izidom albuma Preparations se je govorilo, da se Herren vrača k »pravemu« Prefuse zvoku, česar smo se mnogi veselili, saj sta bila njegova že prej omenjena zadnja dva albuma, leta 2005 izdani Surrounded by Silencein leto kasneje Security Screenings, res neprepričljiva. Prvi je bil vokalno prenasičen, preveč je bilo gostujočih MC-jev, plošča je zvenela kot Herrenov (ponesrečen) poizkus preboja iz (intelektualističnega) podzemlja ... Drugi pa je bil površen in kratek izdelek in argumentacija, da gre za nekakšno prehodno fazo, da gre za »psevdo« album, ni rešila ničesar.
Novi album se, tako kot so obljubljali, zvokovno res vrača na stara pota naseckanega inštrumentalnega hiphopa. Že prvi single s plošče, »The Class of 73 Bells«, kjer gosti brooklynska psych zasedba School of Seven Bells, je z bogatimi melodikami nakazal Herrenovo »retro« pozo. Poleg skupine School of Seven Bells na plošči Preparations sicer najdemo še dve gostovanji, bobnarja Johna Stanierja in švedskega producenta Tobiasa Lilje.
Preparations zveni glitchy, na meji med razrezanimi hiphop beati in IDM elektroniko. Je pa hkrati izjemno organski in melodičen, v primerjavi s prvima albumoma Prefusa 73 je veliko manj raperskih in hiphoperskih referenc, zato pa več vzorcev raznih godal in drugih »klasičnih« inštrumentov. Vendar pa Scottu Herrenu v primerjavi z njegovimi izvrstnimi zgodnejšimi inštrumentalnimi albumi zmanjka idej za celovit, sklenjen album. Čeprav so nekateri deli izjemno dinamični, značilno melodični in izdelani, pa celota deluje netekoče, proti koncu se začne vleči. Kot da bi se Herren v zadnjih fazah produkcije mučil in da bi ploščo dokončal na silo, bolj zaradi lovljenja rokov, kot pa da bi skušal izdelek zares skleniti. Da je Prefusu zmanjkalo idej se lahko prepričamo pri »Outrotu«, ki bi odlično funkcioniral kot kakšna kratka filmska tema, kot komad dolg pet minut pa ne zdrži, je razvlečen.
Je pa pri albumu Preparations še en trik. Vključen je namreč tudi bonus CD, imenuje se Interregnums in je kompilacija ambientalnih kompozicij, ki je slišati kot da bi Herren na drugačen princip zaranžiral izvorni material, ki ga je rezal in lepil za album. Produkcijska praksa bonus ploščka je povsem drugačna, gre za komponiranje dolgih organskih melodičnih panoram, bobnov tako rekoč sploh ni. In Guillermo Scott Herren je za Interregnums rekel, da se boji, da bo marsikateri njegov privrženec bonus disk vrgel naravnost v smeti. Izjava je pretirana, je pa res, da material na Interregnums odstopa od vsega, kar bi lahko pričakovali od Herrena.
S Preparations se Herren vrača k zvoku albumov Vocal Studies & Uprock Narratives in One Word Extinguisher. Kljub bogatim melodijam in izvrstni produkciji pa plošča ne premore ostrine in dinamičnosti njegovih prvih dveh plat. Tu se postavlja vprašanje: kako naj bi zvenel naslednji album Prefuse 73? Stare trike je Herren očitno izčrpal, drugačne prijeme pa publika pogosto sprejme z negodovanjem. Herren se je ujel v catch 22. Prvi plošči sta bili pač »predobri«.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>