Sobota, 19. 1. 2008
jizah
* Presenetljiv projekt Baby Elephant je le še ena od genialnih domislic raperskega producenta, funkerskega zaljubljenca, izumitelja skitov in ene najbolj plodnih ter večplastnih glav znotraj sodobne črnske in hip hop produkcije – Prince Paula. Idejni vodja tričlanskega kolektiva je za seboj pustil sodelovanja z velikani hip hop produkcije. Mnogi ga vsekakor poznajo kot producenta in avtorja glasbe prvih treh albumov legendarnega raperskega trojca De La Soul, po sodelovanju in kreaciji raperske zasedbe Gravediggaz, po sodelovanju z Dan The Automaterjem pri projektu Handsome Boy Modelling School ter po njegovih absurdno bizarnih solističnih albumih.
Legendarna izdaja založbe »WordSound«, »Psychoanalysis: What Is It?«, na kateri se Paul poigrava z vsemogočimi črnskimi glasbenimi žanri od bluesa do soula, funka, jazza, hip hopa in marsičesa drugega na svojstven način, pa poslušalca opozarja na stalnico njegovega vzorčenja, gospoda Bernieja Worrella. Guru funkersko-sintetizatorske scene, klaviaturist Parliament Funkadelicov ter član zasedbe Talking Heads, Bernie Worrell je bil Paulu venomer vzor predvsem zaradi psihedeličnih glasbenih izpadov in svojstvenega pristopa do zvoka P-funka in funka, zato se je Paul vendarle opogumil in kontaktiral Worrella.
Iz telefonskega klica in kot vedno naštudiranega Paulovega koncepta je nastal project Baby Elephants, ki se mu je kot tretji član, ki pa se pojavlja povsem v ozadju, pridružil še Paulov dolgoletni glasbeni kolega Don Newkirk. Scenarij Paula je bil jasen. Skozi konceptualne skite dopovedati poslušalcu, da gre za projekt, ki je pravzaprav nekakšen »tribute to« Bernie Worrell, pri katerem sodeluje tudi Bernie sam in mu dodaja pristen ščepec svojega lastnega glasbenega izraza. Skozi album nastopa Bernie kot učitelj, ki učencema Prince Paulu ter Donu Newkirku dopoveduje, da se funka ne da naučiti, temveč ga je treba v prvi vrsti začutiti. Paul ga je začutil že skoraj 20 let nazaj, ko je kreiral bite za zasedbo De La Soul. Raperski produkcijski mag je tako pripravil eklektične glasbene podlage, kjer se po večini posamplani bobni in ostala »sample« produkcija zlivajo z zvoki živega, prasketajočega, izvenzemeljskega Worrellovega sintetizatorja. V koncept albuma, ki bi bil mimogrede lahko platforma za kak zanimiv, »odfukan«, znanstvenofantastični film, se vklapljajo vokoderski, »zademfani« zvoki Worrella ter mnogi glasbeni stili, v prvi vrsti pa sta to funk in hip hop. Estetika hiphoperskega vzorčenja sicer ni prezentna tako kot pri raperskih produkcijah Prince Paula, vendar pa se v primarni zasnovi vseeno znajdejo poudarjeni bobni, ki skupaj z nezemeljskim zvokom na vseh mogočih efektih slonečih klaviatur Worrella tvorijo glavno inštrumentalno jedro albuma. Omenjeno osnovno podobo nadgrajuje izjemno pestra paleta vokalnih gostov, gibajoča se od legendarnega funkerskega mojstra Georga Clintona, Reggieja Wattsa in reggaejaškega Yellowmana, do odsotne alter soul pevke None Hendryx, Gabby La La ter do najvidnejših dveh vokalnih gostov – Davida Byrna iz Talking Headsov ter Shock G-ja iz Digital Undergrounda. Slednja sta svoje delo opravila povsem v svojem stilu, Paul pa jima je pripravil podlagi, ki sta se odlično vpeli v siceršnjo delo Davida Byrna, ki zveni kot novodobna verzija Talking Headsov ter Shock G-ja, edinega raperskega govorca plate, ki svoj del opravi povsem samosvoje, daleč od tipičnega zgoščenega raperskega besedičenja. Tako kot so stilsko različni vokalisti, je tudi sicer koherentna produkcija plate, ki se polega osnovnega hip hopa in funka naslaja tudi nad reggaejem, popom, psihedelijo in celo trip hopom ter jazzom. Tipični inštrumentalni naboj vseh teh zvrsti producent plemeniti še z zvoki harmonike, orglic in starodavno formo prvotnega črnskega r&b-ja.
Avanturistični, brezčasni in odklopljeni potep po neznanem planetu, ki stoji v glavi treh glavnih akterjev na albumu, pa nam kljub večkratnem poslušanju najrazličnejših zvokov, občasno napornimh vložkov in celo solo kitarskih vložkov, grajenimh na vseh mogočih efektih, kljub jasni glasbeni platformi in stičišču vseh mogočih glasbenih smernic, ne povedo, kaj se na tej plošči pravzaprav dogaja. Album, ki bi svoje mesto najlažje našel v ploščarnah pod oznako funka, se pravzaprav prepleta med dvema povsem različnima pojmoma – zabavo in eksperimentom. Ko k temu dodamo še ekscentrični konceptualizem z odblojenimi, občasno avantgardnimi klavirskimi in sint dodatki dvakratnega člana rock'n'rollove hiše slavnih, Bernie Worrella, je jasno, da gre za njegov prepoznaven zvok v drugačni obliki in za izdatno prijateljsko studijsko zabavo, najverjetneje podkrepljeno s kopico najrazličnejših drog. Album, ki načeloma ni zabaven, ampak vas zabava, ki ni hiphoperski, pa iz vas potegne ven hip hop, ki ni funkerski, pa ima najbolj hardcore vložke funka, in ki ni jazzovski, vsebuje pa soulovske vokale in jazzovske klavirje, odkriva glasbene korenine Paula in Newkirka, hkrati pa idealizira Jimija Hendrixa prek sinta Bernieja Worrella. Ko k temu dodamo še datum izida, ki je 11. 9., Paulovo bizarnost in odličen design, je jasno, da smo dobili za ta čas zelo zanimiv in drugačen glasbeni kolaž.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>