Mlada italijanska pisateljica Simona Vinci, rojena 1970, je veliko pozornost kritike in javnosti pritegnila že s prvim romanom O otrocih ni nič znanega (Dei bambini non si sa niente). Prvenec je shematično zajel vse bistvene elemente pisateljičine poetike: preprost slog, pripoved, ki prvotno izgleda kot lagoden tok misli, vendar jo kmalu pretrese nenadejan preobrat na meji resničnega, in seveda šokantnost. Mnogi so se spraševali, ali gre za nekakšno vračanje zolajevskega naturalizma, nekateri so šli celo tako daleč in delo označili kot »splatter«. Avtoričina ljubezen do ekstremnih miselnih preskokov pride lepo do izraza tudi v zbirki kratkih zgodb In tutti i sensi come l`amorem oziroma V vseh pogledih kakor ljubezen iz leta 1999.
Vseh trinajst pripovedi omenjene zbirke ima podobno zgradbo in vse se tako ali drugače vrtijo okrog telesa. Vsaka zgodba se začne s fragmentom različnih italijanskih in tujih pesnikov, vsako pripoveduje prvoosebni moški ali ženski pripovedovalec, vsaka po svoje govori o eni izmed mnogih, pa čeprav mejnih oblik ljubezni, ki prerašča v patološko, celo morbidno obsesijo. Tematsko središče zgodb je telo. Motivacija posameznih oseb ostaja po večini zavita v meglo, njihova osebnost se razkriva fragmentarno in ponekod ostaja na ravni gole silhuete. Simona Vinci raztrga mit ljubezni kot čaščenja in ga zamenja s podobo »podtalnega«, bolečega občutja, ki prek telesa zastruplja človekovo notranjost. Čutenje ni več sinonim užitka, temveč povod k razkroju notranje integritete, k »mišljenju na robu«, kar posledično pripelje do želje po prekoračenju vseh meja, ki jih postavlja telo. Liki Simone Vinci težijo k tistemu, kar je onstran, k nekakšnemu »ultimativnemu doživetju užitka«.
Takšno doživetje išče tudi junakinja kratke zgodbe Cose ali Stvari. Pripoved se osredotoča na manični ekstrem kompenzacije. Pripovedovalka začne izgubo ljubljenega postopoma nadomeščati z različnimi predmeti, s stvarmi, ki so narejene iz najbolj vsakdanjih ali najbolj nenavadnih materialov. Obenem lahko v pripovedovalki razberemo podobo sodobnega potrošnika, ki si zaradi fetišistične obsedenosti s predmeti polni prostore z neuporabno kramo in privzema njene lastnosti. V pripovedovalkinem svetu ni več prostora za sočloveka. Vsa občutja, ki jih je pogrešala v ljudeh, zdaj preslika na gumijasto rjuho, likalnik, preprogo iz sintetične trave. Kičasta kramarija ji pomeni zatočišče, toplino, »človečnost«, ki je pri ljudeh ni našla. Hkrati pa jo njihova brezodzivnost žene v nove in nove čutne eksperimente, dokler je ne privede do končne meje.
Komentarji
komentiraj >>