* V Ljubljani se je očitno začelo nekaj resnejšega dogajati tudi na področju eksperimentalne elektronske glasbe. Res je, da se na vsake toliko časa pri nas zgodi kakšen elitni tovrstni event, lani smo na primer gostili Christiana Fennesza, Toshimaro Nakamuro, Ikue Mori v zasedbi Mephista in še kaj bi se našlo. Vendar pa so sušna obdobja zelo dolga, trpljenja zaradi čakanja zvočnih dogodkov žejne publike pa seveda nepopisna. In glede na to, da je Ljubljana, za razliko od številnih evropskih prestolnic, le petelinček na kupu gnoja, do kolen v preteklosti komunajzarskega zatiranja umetnosti in z negotovim pogledom proti evropskemu kulturnemu imperativu o pomembnosti umetniškega izraza, ki je marsikje nekaj samo po sebi umevnega, si organizatorji ter razni "scenodržci" zaslužijo še toliko več spoštovanja, saj v težavnih pogojih ohranjajo pri življenju nek kvaliteten nivo ponudbe.
In če Slovenci ne moremo biti ponosni na lastno klečeplazenje in zgledovanje po drugih, pa se na področju razvoja kulturnih dejavnosti kot rešilna bilka ponuja ravno "wannabe" evropskost ter Evropa sama. Tako so se nam odprli različni kanali, preko katerih se da priti do subvencij, posledice pa lahko že nekaj časa občutimo tudi na lastni koži oziroma v našem primeru - na lastnih ušesih. Za lep primer pa lahko vzamemo lanski festival Sajeta. In glede na to, da dogodke "Re-Lax" organizira založba Rx:tx, ki je veja Zavoda projekta Atol, se nam verjetno ni treba bati za nadaljnjo usodo in kvaliteto teh eventov. Kajti Slovenija namreč trenutno predseduje Evropski uniji, leto 2008 je leto medkulturnega dialoga, za ambasadorja medkulturnega dialoga pa je bil izbran priznani slovenski umetnik svetovnega ranga, Marko Peljhan, ki je tudi ustanovitelj Zavoda Projekta Atol, soustanovitelj založbe Rx:tx, med drugim pa tudi dobitnik zlate nice na festivalu Ars Electronica, ki jo je dobil ravno skupaj z Alva Notom za njun skupni projekt Polar. In v nadaljevanju kinozvočenj nas tako čakajo, ne boste verjeli, Ivan Pavlov alias CoH (izg. Son) ter Geir Jensen alias Biosphere, Zavod projekt Atol in založbo Rx:tx pa čakata dosmrtna čast in slava. Ne vem sicer, kdo bo finančno podprl ta dva prestižna obiska, in niti tega, kakšno vlogo oziroma težo ima pri tem ambasador medkulturnega dialoga, vendar domnevam in seveda upam, da so za vime evropske krave v pravem času zagrabili pravi ljudje. Kajti scenarij treh tako velikih dogodkov v tako kratkem času se mi je v Sloveniji še pred nekaj dnevi zdel znanstvena fantastika. Zadnji dogodek v okviru kinozvočenj z naslovom Alva Noto, Xerrox vol. 1 pa je podprl nemški kulturni Goethe institut, ki deluje tudi v Ljubljani.
Alva noto oziroma Carsten Nicolai je multimedijski umetnik, ki v svojem delu združuje zvok, sliko, arhitekturo, filozofijo ter psevdoznanost. Na nastopih v živo se po navadi omeji na zvok in sliko, ostalo pa je bolj domena različnih instalacij. Oglaševanje dotičnega dogodka je bilo pospremljeno s tekstom, ki ga je Carsten napisal za album Xerrox, in v okviru te turneje je tudi pristal v ljubljanskem Kinodvoru. Omenjeni tekst deluje kot konceptualni balast, saj zadevo "samplanja" zavija v nek kvazinov celofan, ki pa ne more skriti banalnosti več desetletij starih praks. Hkrati pa tako skrije esencialno sporočilnost teksta, da je ne bi sam nikoli razbral, če je ne bi poudaril v intervjuju za Radio Študent. Pri "samplanju" in procesiranju smo namreč lahko priča izredno zanimivi zvočni genetiki, ki lahko ohranja določene lastnosti izvornega sampla navkljub nadaljnjemu procesiranju. V mislih imam predvsem vzorčenje (samplanje) terenskih posnetkov, ki so frekvenčno in dogodkovno izredno bogati, vse pa med seboj povezujeta neka nedoumljiva notranja interakcija in dinamika. In na primer, če poslušate zvok gozda ali pa zvok letališča, ste lahko priča neki naravnosti, sistemski lastnosti, ki se je ne da reproducirati oziroma načrtno ustvariti. Zato je to področje za elektronsko glasbo oscilatorjev zaprto. Se pa da s "samplerjem" in brutalnim, a vseeno kirurškim procesiranjem narediti zvoke, ki so popolnoma sintetični, a vseeno ohranjajo lastnosti originalno posnetega zvoka, omenjeno notranjo interakcijo med dogodki in frekvencami. In to se je Carsten trudil prikazati na sobotnem nastopu - zvok, ki je hladen kot kirurško rezilo, a hkrati vsebuje nekaj izvorne topline, ki se jo čuti prek kvalitativnih lastnosti zvoka, ki pa na prvi pogled še zdaleč ni očitna. Pravzaprav zahteva trenirano uho, ki mu svet prasketanj in škrebljanj ni tuja vas, ali pa le sproščenega poslušalca, dovzetnega za nekonvencionalno estetiko.
Zvoke, ki jih proizvaja Alva Noto, bi lahko označili kot latentni spektakel, sobotni nastop pa kot razkrivanje tega skritega vesolja znotraj klika, šuma ali piska. Na platnu Kinodvora smo namreč lahko spremljali izredno osiromašeno vizualno govorico, ki pa je ravno s tem dobila svoj smisel. Pri Carsten Nicolaiju so vizualizacije namreč odraz zvoka, saj prisega na interakcijo zvoka in slike, in tako dejansko zvok riše sliko, Carsten pa spreminja le okolje oziroma vmesnik. In s tem, ko je bila slika oropana vsega romanticizma, smo bili priča hladni zvočni analizi oziroma razgaljanju, ki je na ta način o sami naravi zvoka lahko povedala še največ. Črn zaslon je predstavljal tišino, frekvenca oziroma "pitch" je verjetno predstavljal svetlost kvadratka, drugi parametri pa so morali vplivati še na koordinate, število in ostalo. In tako smo lahko na velikem zaslonu občudovali frekvenčno in dogodkovno zvočno sporadičnost ter združevanje, ki je neprestano opozarjala na to, da je zvok že sam po sebi čarobna kompozicija ter da "noise" v terminologiji Carstena Nicolaija ne pomeni frekvenčno zamazanega in prenasičenega prostora, ampak neprestano pikanje drobnih zvokov z lastno osebnostjo in barvo. V tem je tudi delikatnost njegovega digitalnega zvočnega procesiranja, saj se od raznih »white«, »pink« ali »brown noise« distorzij razlikuje predvsem v ohranjanju oziroma pridobivanju zvočne zrnatosti, ki rezultira v sneženju drobnih kristalov oziroma zvočni perverziji na mikronivoju.
Alva Noto je na tem nastopu poleg materiala s plošče Xerrox predstavljal tudi stvaritve iz drugih svojih projektov ter nekatere nove, še neizdane reči. In najbolj fascinantni trenutki nastopa so se dogajali med igranjem materiala, ki ga je ustvaril skupaj z Ryuichijem Sakamotom. To so bili klavirsko elektronski deli s kosi popolne tišine, ki so na platnu demonstrirali rojstvo vesolja ob vdoru zvoka v tih prostor. Pravzaprav je zadeva izpadla tako noro, da v tistem trenutku nisem vedel, ali na platnu gledam veliki pok, rojstvo misli ali le subtilno eksplozijo zvoka. Pravzaprav je bila to takrat kar ena in ista stvar. In tekom nastopa tudi ni obstajala ločnica med živim in neživim svetom, saj so vizualni predstavniki glasbe na platnu dobivali že take poteze, ki bi jih pripisal le živim organizmom. Alva Noto in njegovo izkoriščanje zvočnih fenomenov so uspešno sugestirali in nas vodili po domišljijskih svetovih, kjer avdiovizualna konsistentnost služi kot merilo realnosti, zato smo brez težav verjeli zgodbi dveh laptopov, četudi je govorila o še tako neverjetnih stvareh. No, koncentracija in posledično vrnitev v svet trdnih oblik je pošla nekje na sredini nastopa, saj je Noto zapadel v monotonost in se ujel v cikle predolgega ponavljanja. Vendar je proti koncu zgodba zopet dobila peruti in tako se je nastop kar prehitro končal.
Beli kvadratki na črni podlagi prav gotovo niso nekaj, kar bi vzbujalo mojo pozornost. Vendar vizualizacij v tej predstavi ne moremo obravnavati posamično, kar pa bi bilo čisto na mestu pri obravnavanju zvoka. Zvok je bil tu namreč prvotnega pomena, saj je proces ustvarjanja potekal le v eni smeri, in sicer od zvoka k sliki. Obratni procesi Carstenu seveda niso tuji, vendar se na tovrstnih nastopih ne poslužuje pretvarjanja slike v zvok. Zato je bil tudi vizualni del predstave dober, saj je odlično služil kot interpretacijski vmesnik med glasbo in publiko. Vizualizacije so učinkovale podobno, kot če bi na primer jazzistu gledali pod prste, kar zna včasih delati glasbo še bolj privlačno.
Če pred nastopom ne bi napovedali bodočih gostov v okviru Kinozvočenj, potem bi zaključek te recenzije izgledal kot lobiranje Ivana Pavlova oziroma CoHa (izg. Sona). To sem vedel že isti trenutek, ko sem sklenil, da bom pisal recenzijo Alva Nota. Ivan Pavlov je namreč nenadjebljiva legenda elektronske glasbe, ki že od samega začetka izdaja za Carsten Nicolaijevo založbo Raster-Noton, tako da če se že povabi šefa, bi bilo zelo na mestu, da se v goste povabi še trenutno najbolj vročega »Raster-Notonovca«. Vendar mi sedaj, kot kaže, ni potrebno prosjačiti za "most wanted" elektrončkarja, kajti ne morem verjeti - legenda osebno pride v kratkem v Kinodvor. In glede na to, da je dvorana Kinodvora izpadla izredno dobro na zvočnem testu z Alva Notom, nam ni treba skrbeti, da bi razočarala v primeru soničnega perfekcionista Ivana Pavlova. Čeprav seveda kakšna kvardrofonija ne bi bila odveč. Kakor koli že, kilo »rispekta« Zavodu projektu Atol in založbi Rx:Tx.
Sobotni večer je v Kinodvoru preživljal Tadej Droljc.
Komentarji
komentiraj >>