Ponedeljek, 24. 2. 2003
Kaj je pomenilo biti ženska na Slovenskem konec 19. in v začetku 20. stoletja? Kakšne vloge so ji bile dodeljene? Ali je bilo mogoče iz teh vlog izstopiti? So ženske imele dostop do javnosti? Ali je obstajalo žensko gibanje? Na vsa ta in podobna vprašanja s pomočjo analize tedanjega tiska odgovarja Vesna Leskošek v knjigi Zavrnjena tradicija. Naslov knjige lahko beremo na dva načina. Avtorica je z njim hotela povedati, da so nekatere ženske takratnega časa zavrnile dotedanji pogled na žensko. Kot zavrnjeno tradicijo pa lahko razumemo tudi prizadevanja prav teh žensk, saj jih je zgodovina potisnila v pozabo in povzročila, da o tem vse premalo vemo.
Pogled v preteklost je velikokrat zamegljen - ko govorimo o ženskah, pa preteklost zagrinja mrak. In to ni naključje. O tem Vesna Leskošek piše v prvem delu knjige, ki ga je naslovila Ženska preteklost kot cenzuriran spomin. Avtorica ugotavlja, da ima tradicionalno slovensko zgodovinopisje zelo selektiven spomin. Iz svojih pregledov je izpustilo javno delovanje žensk, ne ukvarja se s številnimi ženskimi društvi, ki so delovala v tistem času, tj. med leti 1890 in 1940, ne posveča se zgodovini vsakdanjega življenja. Ena od usodnih posledic tega in podobnih izbrisov je, da so ženske v svojih prizadevanjih za izboljšanje svojega položaja vedno znova prisiljene začenjati povsem na novo. Sistematično zanikanje vloge žensk v zgodovini, kar je, kot poudarja Vesna Leskošek, oblika legitimiranja razmerij moči v družbi, povzroča nemalo težav tudi raziskovalkam in raziskovalcem, ki želijo ta manjkajoči del zgodovine iztrgati pozabi.
Podrobna analiza razpoložljivih virov pokaže, da so bile ženske konec 19. in v začetku 20. stoletja še kako prisotne v javnem življenju in da se je o tako imenovanem ženskem vprašanju, ki se je sprožilo tudi zato, ker so ženske hotele dejavneje poseči v javni prostor, dosti razpravljalo. Med drugim tudi v ženski reviji Slovenka, ki je v letih 1897 in 1902 izhajala v Trstu. Ena prodornejših avtoric člankov v njej je bila Elvira Dolinar – Danica. V Slovenki in drugih časopisih so se pojavljala različna mnenja, iz česar je razvidno, da žensko gibanje ni bilo enovito. Vesna Leskošek v njem prepozna tri vrste ženskega vprašanja: žensko vprašanje v okviru katoliške hierarhije; emancipacija, ki temelji na krščanstvu in feministično žensko vprašanje.
Za predstavnice ženskega vprašanja v okviru katoliške hierarhije je bilo značilno, da so pristajale na katoliško doktrino, ki je videla v ženski in moškem dve popolnoma različni naravi. Različnost so sprejemale, ne pa tudi obravnave ženske na podlagi njene različnosti kot popolnoma podrejene moškemu. Ena izmed njihovih, pravzaprav kar radikalnih zahtev je bila, naj bo skrb za gospodinjstvo plačano, vendar so se, kakor ugotavlja Vesna Leskošek, njihove zahteve do druge svetovne vojne razvodenile v sprejemanje »naravnih« vlog ženske, vlog matere in gospodinje.
Bolj napredne so bile zagovornice emancipacije, ki temelji na krščanstvu. Poudarjale so samostojnost in pravice žensk, vseeno pa se niso mogle v celoti izogniti sprejemanju spolne razlike oziroma svojih »naravnih« vlog. Vesna Leskošek pravi, da se tu pokaže, kako zelo so bile ženske ujetnice družbenih razmer. Če so hotele karkoli doseči, so morale vsaj delno pristati na prevladujočo ideologijo. Čeprav se na prvi pogled zdi, da med prvo in drugo vrsto ženskega vprašanja ni bistvene razlike, pa je ta bila. Zagovornice emancipacije ženske ne vidijo kot zgolj enega pola, ene polovice, ampak kot celostno osebnost, ki naj polno zaživi.
Borke za pravice žensk, ki jih ima Vesna Leskošek kot najradikalnejše za predstavnice feminističnega ženskega vprašanja, zavračajo spolno razliko. Zanje so ženske pravice človekove pravice. Vir neenakosti med spoloma vidijo v različni socializaciji, zato se zavzemajo za enako vzgojo in izobraževanje.
Emancipacija ali osvoboja, kot so jo imenovali, je torej lahko pomenila različne stvari. V vseh oblikah pa je bila deležna nasprotovanja. Tudi moški, ki so ji bili naklonjeni, so bili zadržani do nje, še zlasti potem ko so ženske pokazale željo po neodvisnosti in po spremenjenih družbenih razmerjih. Ženske so namreč najprej stopile v prostor javnega z narodnim gibanjem, potem ko so moški ugotovili, da brez podpore žensk ne bo šlo. Ko so se od tega gibanja oddaljile, pa nanje niso več gledali tako dobrohotno. Iz njih so se celo norčevali, kot na primer Bleiweis v svojih Novicah. Najhujša sovražnica emancipiranih žensk je bila seveda katoliška cerkev, ker so njihova prizadevanja pomenila neposreden napad na njeno oblast.
Cerkev je vzpostavila prefinjen sistem nadzora in kaznovanja, ki so ga ženske zamajale z zahtevami po pravici do javnega življenja, izobrazbe, zaposlitve, po pravici do splava, ločitve, civilnega zakona, po odpravi celibata učiteljic in uradnic, in s tem, ko so javno spregovorile o fizičnem nasilju in posilstvih. Njihove zahteve so vzniknile iz težkega, brezpravnega položaja, v katerem so bile. Dovolj jim je bilo podrejenosti, životarjenja in obsojenosti na trpljenje.
Ena izmed stvari, ki so povzročile veliko trpljenja, je bilo preganjanje nezakonskih mater in otrok. Po cerkveni dogmi je veljalo, da ženska mora biti mati. To je njen najvišji poklic, toda če to izpolni zunaj zakona, to ne drži več, ali kot pravi Vesna Leskošek »materinstvo zunaj zakona je bilo osebna deviantna patologija«. Tu se je kazala dvojna morala cerkve. Ženske so se temu uprle in zahtevale izenačenje nezakonskega materinstva z zakonskim.
Dvojna morala se je kazala tudi v tem, da so z obsojanjem nezakonskih mater moške odvezali vsakršne krivde. To je bilo še posebej kruto v primerih, ko so revna dekleta zalezovali moški iz višjih slojev, od katerih je bilo odvisno njihovo preživetje. Cerkev ni samo dajala potuhe moškim, ampak je tudi neposredno vplivala na število nezakonskih mater in otrok. Njihovo število je namreč še posebej naraslo, ko je ta prepovedala poroke med ženskami in moškimi brez premoženja.
V 30. letih 20. stoletja pa je prišlo do zanimivega obrata. Pojavile so se ženske, ki so se zavestno odločile za prostovoljno nezakonsko materinstvo. Cerkev jih je napadla, da otroku odrekajo očeta. Ko so se izmaknile njenemu nadzoru, se je Cerkev zatekla k argumentu očeta. Kot zapiše Vesna Leskošek, se je ta scenarij z argumentom očeta ponovil pred dvemi leti ob referendumu za oploditev z biomedicinsko pomočjo.
V skladu s prepričanjem, da je trpljenje za žensko naravno, katoliška cerkev v fizičnem nasilju v družini ni videla nič slabega. Tudi marsikateri ženski se je zdelo samoumevno. To, kako velik tabu je ta tema bila, dokazujejo odzivi na knjigo Misterij žene Zofke Kveder, kjer je med drugim zelo neposredno spregovorila tudi o nasilju nad ženskami. Večina je menila, da govorjenje o tem žali ušesa in da so žene za nasilje krive same, saj gotovo možu niso bile dovolj pokorne. Sence takšnih mnenj lahko zasledimo še danes.
Vir vsega zla je bila konstrukcija ženskosti, kakor jo je začrtala katoliška dogma. Žensko so povezovali s telesom, z nagoni, razčustvovanostjo, moškega pa z razumom. Iz tega je sledilo, da ženska nujno potrebuje nadzor moškega. Ženska zaradi svoje nagonskosti ni čista, zato se mora poročiti, da se s služenjem možu in otrokom pokori za svoje grehe. Njena edina prava poklica sta materinstvo in gospodinjstvo. Edina izobrazba, ki jo potrebuje, je pobožnost. Ob tem je zanimiv fenomen zamakjnenih devic. Šlo je za mlada dekleta, ki so se pred publiko kazala v stanju izjemne pobožnosti. Mimogrede, poroka z Jezusom je tako ali tako veljala za ideal. Vesna Leskošek lepo pokaže, kako je imela Cerkev s konceptom prave ženske narave v rokah močno orožje, saj se je dalo z njim zelo lepo manipulirati in ga prilagajati konkretnim primerom.
Burna polemika se je razvila ob vprašanju telovadbe za ženske. Katoliška cerkev je seveda trdila, da je to skrajno nespodobna zamisel, ženske pa so vedele, piše Vesna Leskošek, da si morajo okrepiti telo, če se želijo otresti podrejenosti. Polagoma so dosegle, da to ni bilo več sporno. Ob tem velja opozoriti, da se je to nanašalo na ženske srednjega in višjega sloja. Ženske tudi takrat niso bile enotna kategorija, tako kot to v nobenem času niso. Medtem ko so se nasprotniki emancipacije zgražali nad telovadbo za ženske, se jim je zdelo nekaj najbolj naravnega, da kmetice in delavke opravljajo težka fizična dela. Nižjim slojem niso nikoli razlagali, kako da telovadba ali zaposlitev nista za ženske.
Iz povedanega je najbrž že jasno, da sta bili ženskost in moškost strogo kodirani. Točno je bilo določeno, kaj se za žensko spodobi in kaj ne. Zelo malo je bilo treba, da je ženska obveljala za nežensko ali celo za možačo: predolgi koraki, recimo, opravljanje moških del ali pa kajenje so bili dovolj. Prav zaradi tega so ženske ob vsaki zahtevi hitele zatrjevati in dokazovati, da to ne bo škodilo njihovi ženskosti, nasprotno, da jo bo to le še okrepilo - da bodo zaradi izobrazbe, na primer, še boljše žene in matere. Da ne bi bile stigmatizirane kot možače, so se emancipirane ženske ogradile od žensk, ki so jih imenovali moderne ženske. To so bile ženske, ki so nosile hlače, kratke frizure in so kadile po kavarnah. Niso jih videle kot borke za enakopravnost, ampak kot tiste, ki z moškimi tekmujejo.
Ob tem se je razvila razprava o tem, kaj je prava emancipacija. Za ženske, ki so kakorkoli odstopale od »prave« ženske, če so na primer prevzemale moški videz ali opravljale moška dela ali so bile neporočene, se je uveljavil tudi izraz tretji spol. Tako so jih imenovali zato, ker so v njih videli ženske, ki zavračajo materinstvo in s tem zavračajo svoj spol. Emancipirane ženske so seveda dokazovale, da so kljub svojim zahtevam ženstvene. Hkrati so morale poudarjati, da se ne zavzemajo za svobodno ljubezen, da jih ne bi označili za »lahke« ženske. Vsi ti izrazi, zlasti koncept tretjega spola, lepo pokažejo, kako spol nima kaj dosti opraviti z biološkimi dejstvi, je družbeno konstruiran in njegova vsebina je določena vsakokrat sproti.
Ženske so konec 19. in v začetku 20. stoletja načele takorekoč vsa vprašanja, ki se dotikajo položaja žensk in razmerij med spoloma. V manjšem obsegu je mogoče v takratnem tisku zaslediti celo moško vprašanje. Čeprav je danes položaj žensk neprimerno boljši, je vseeno kar srhljivo, kako nekateri deli knjige zvenijo znano, kako se nekateri argumenti, stereotipi in prepričanja še naprej ohranjajo. Na vzporednice s sedanjostjo Vesna Leskošek opozori na več mestih. To je bil, kot zapiše v uvodu, tudi eden njenih motivov za raziskovanje ženske preteklosti. Ugotovimo lahko, da vsi problemi še zdaleč niso razrešeni. Taka sta, na primer, problema prostitucije in trgovine z belim blagom. Še vedno je živo vprašanje generične rabe moškega slovničnega spola, o čemer je že v začetku 20. stoletja pisala Alma Sodnik, prva doktorica filozofije in prva ženska v Sloveniji, zaposlena na univerzi.
Med branjem se nam tako tisti čas naenkrat zazdi bližji, kot se je zdel prej. Lahko sočustvujemo z ženskami, ki so jih razmere tako omejevale. Možnosti izobrazbe in zaposlitve so bile zelo majhne, in še te so si le mukoma priborile. Poroka je bila običajno edina možnost preživetja. Lahko jih občudujemo, ker so se postavile zase in nekaj premaknile. Lahko vidimo, kako daleč smo prišli tudi po njihovi zaslugi. In tisto, kar je pri vsem tem ključno, je naslednje: Vesna Leskošek poudari, da so emancipiranke s svojimi prizadevanji prispevale k spremembam družbe v celoti, k izboljšanju razmer za vse. Spodkopale so namreč primat katoliške cerkve, v katerega moška politika ni hotela ali ni upala drezati.
To potrjuje, da gre za zelo pomemben del slovenske zgodovine, ki nikakor ne sme biti izpuščen iz nobenega zgodovinskega pregleda. Knjiga Zavrnjena tradicija Vesne Leskošek vrača ženske v zgodovino in zgodovino ženskam. Gre za prepotrebno literaturo s področja zgodovine žensk, brez katere se ni mogoče zares zavedati, da imamo na Slovenskem tradicijo ženskih gibanj, iz katere lahko črpamo. Avtorica učinkovito razkrinka katoliško dogmo in njen vpliv na konstrukcijo ženskosti in moškosti, z vseh strani osvetli različne prispevke k ženskemu vprašanju konec 19. in v začetku 20. stoletja in potrdi, da je pogled nazaj nujen.
Na trenutke zmoti le podvajanje nekaterih vsebin, do česar pride zato, ker je jedro besedila, ki je namenjeno položaju žensk, organizirano okrog dveh pojmov: Telo in Seksualnost (to sta naslova drugega in tretjega dela knjige). Pojma nakazujeta obravnavo teme iz dveh različnih smeri. Telo uvaja del, kjer je popisano, kaj se je ženskam dogajalo, Seksualnost pa uokvirja del o ženskosti in boju ideologij. Škoda je tudi, da knjiga ne vsebuje več citatov iz časopisnih člankov. Sicer pa nestrpno pričakujemo nadaljevanje, ki bo prineslo podroben zgodovinski popis tega obdobja s podatki o ženskih društvih in z dokumenti.
Nove pisarije je pripravila Katja Grabnar
Komentarji
komentiraj >>