Nedelja, 27. 1. 2008
goran
* Turzi je eno prijetnejših glasbenih odkritij preteklega leta. Nekoliko presenetljivo je le dejstvo, da fantje zaenkrat še niso bolj prodrli v ospredje in to kljub temu da jim je prvenec, naslovljen enostavno z ’A’, pod znamko Record Makers založil popularni francoski dvojec Air. S kančkom hudomušnosti na tem mestu lahko dodamo, da dvojica očitno le še ni izgubila občutka za tisto bolj zanimivo glasbo in lepo bi bilo, ko bi prav Turzi njunemu ustvarjalnemu zagonu vlili svežih moči. Nekih večjih podobnosti v estetiki obeh bendov sicer ni, še najbolj blizu skupnemu imenovalcu pa bi verjetno bili, če bi ploščo ’A’ zasedbe Turzi označili kot eksperimentalen odvod albuma ’10.000 Hz Legend’ dvojca Godin / Dunckel. Obojim je denimo skupno izrazito spogledovanje z retroestetikami, a medtem ko Air te vzgibe prepakirata v pop format, so Turzi pri svojem početju precej bolj rockovsko ostri. Po drugi strani pa lahko glasbo s ploščka ’A’ na nekoliko prikrit način povežemo tudi z aktualno pariško klubsko elektronsko produkcijo. Tu se tudi skriva presežek albuma. Turzijem namreč uspe vsebinsko bogato godbo na lahkoten in duhovit način namestiti v formo, ki se bržkone zelo dobro znajde tudi na plesišču, dasiravno to verjetno ni njen primarni namen.
Zasedba nosi ime po njihovem frontmenu in glavnem kreativcu Romainu Turziju, njemu pa družbo delajo bobnar Sky Over, klaviaturist Judah Warsky, kitarist in klaviaturist Hard dick Gunther ter basist Arthur Rambo. Če fantje niso ravno potomci najbolj ekscentričnih staršev v zgodovini starševstva, gre verjetno za njihova umetniška imena, četverica pa se sicer predstavlja tudi pod imenovalcem Reich IV, ki pa ni poklon Hitlerju, kot bi nemara kdo pomislil, pač pa skladatelju Stevu Reichu. Slednjega najdemo tudi na seznamu vplivov zasedbe, ki je tako impresiven, da pravzaprav ne preseneča, od kod Turzijem toliko zvočno intrigantnih domislic. Na seznamu se tako ob Reichu znajdejo še malodane vsi preostali najopaznejši minimalisti, pa cela plejada krautrockerjev, ustvarjalci cinematične glasbe, številni predstavniki hrupne in progresivne rockovske godbe, jazzovski kreativci, elektronski zanesenjaki in še kdo, vsem pa je skupna predvsem globoka sled, ki so jo tako ali drugače zarezali v glasbeno zgodovino. Stik z vsemi temi vehementnimi ustvarjalci je Romain Turzi našel preko študija na Sorbonni, saj bojda v njeni okolici ni bilo prodajalne plošč, kamor ne bi položil svoje noge in, verjeli ali ne, vsa ta glasba bolj ali manj očitno odzvanja tudi z albuma ’A’.
Strah pred zasičenostjo z estetiko njihovih inspiratorjev je odveč. Turzi se vseh teh razmeroma težkih vsebin lotijo - vsaj na videz - na precej nenaporen in zabaven način, nepotrebno intelektualiziranje pa pometejo pod preprogo, posuto z duhovitimi, med seboj privlačnimi nasprotji. Na eni strani opustošeni Afganistan, na drugi mondene Alpe, vmes pa Jezus na plesišču, Alain Delon, preoblečen v Alaha ter »Notre Pere« v kanonični psihedeliji. Prav psihedelična plastenja, ovita okoli plesno-repetitivnih ritmov najbolj zaznamujejo glasbo, ki so jo Turzi krstili v »disciplinski rock«, izpeljanko, s katero naj bi zajeli predvsem svoj kreativni proces. Ta se v studiu očitno ne loči bistveno od tistega, ki ga lahko vidimo v posnetkih njihovih živih koncertov, ko denimo v živo sestavijo zvočni zapis za film. Za razliko od številnih bendov, ki so kdaj poskusili kaj podobnega, poslušalec pri zasedbi Turzi v resnici dobi občutek, da je glasba narejena skoraj izključno skozi improvizacijo. Ritmične strukture postavijo v vlogo temeljev, nanje pa nato skozi manipulacijo nizajo številne zvočne vzorce in so pri tem početju kakopak zelo blizu tistemu, kar so nekoč počeli nekateri vodilni predstavniki krautrocka, prakse, ki je v sedmem desetletju preteklega stoletja na krilih elektronike, minimalizma in tribalnih prebiranj razdejala do takrat znano rockovsko formo. A medtem ko so zeljarji zamaknjenost pogosto iskali v več desetminutnih skladbah, Turzi le-to poiščejo v tisti običajni okoli štiriminutni pop formi, ki pa bo predvsem zaradi razbrazdane zvočne estetike, vsaj dokler se uho ne privadi na frekvenčne ekstreme, verjetno precej zahteven zalogaj za povprečnega poslušalca. Ko pa se ušesni kanali enkrat odprejo, poslušalca čaka katarzično popotovanje za dušo in telo.
Album ’A’, tako poimenovan, ker se vse skladbe pač začnejo s to črko, ponudi zares izvrstno kombinacijo hipnotičnih krautrockerskih prebiranj, raziskujočega progresivnega rocka, žgočega industriala in nokturnega acid techna, za nameček pa iz ozadja ves čas nostalgično pronica tisti nezgrešljivi francoski »stylish« narcisizem. Plošček sicer še vedno nima uradnega datuma izida, ker Romain Turzi pravi, da se bo to zgodilo tistega dne, ko se bo rodil njegov prvi otrok, ob tem pa dodaja, da je ’A’ prvi album v trilogiji »a b c«, seveda pa se nadejamo, da se bo za njimi zvrstila še kakšna črka, sploh če bodo Turziji tudi v prihodnje uspeli servirati glasbo s tolikšno mero svežine, duhovitosti in pronicljivosti.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>