* Tradicionalne, nezahodnjaške prakse v kombinaciji z zahodnjaškimi produkcijskimi tehnikami običajno ne obetajo nič dobrega. Vse prepogosto se namreč dogodi, da ustvarjalci zaidejo v polje new agea in glasbo spravijo na nivo kulise za kvazimeditiranja, ki pridejo do največje veljave šele na kakšni obali Ibize v času, ko se noč prične prevešati v dan. Na ta spolzek teren se ponovno spusti tudi argentinski multiinstrumentalist Alejandro Franov, ki je inspiracijo za svoj novi album med drugim poiskal tudi v Afriki in Aziji. Ker se praks s teh okolij loteva na izvoren način, ga seveda lahko mirno umestimo pod znamko »glasbe sveta«, vendar pa je v isti sapi treba dodati, da Franov s svojo glasbo podira meje konvencionalnega razumevanja tega tčrmina. Ta različna etnična izročila namreč spleta v neko izrazito samosvojo govorico ter jih tako postavi v nek nedifiniran presek, s tem pa si odpre še en dodaten razlog za skrb, saj poslušalec običajno veliko oporo dobi prav s poznavanjem posameznega vira. Po drugi strani pa je Alejandrovo iskanje lastnega jaza znotraj teh avtohtonih vsebin povsem razumljivo, saj so tako mbiro kot sitar in paragvajsko harfo, ki se tokrat pojavljajo v osrednji vlogi, do perfekcije preučili že številni glasbeniki iz izvornih okolij teh istih inštrumentov.
Leta 1972 v Argentini rojeni - po dedovi strani Dalmatinec, se je z glasbo srečal že v ranem otroštvu, saj sta oba starša poklicna glasbenika. V svet muziciranja je zakorakal s prebiranjem črno-belih tipk, v svojem več kot dvajsetletnem resnejšem ukvarjanju s glasbo pa se je priučil obvladovanja mnogih drugih inštrumentov, kar ga je pripeljalo do sodelovanj s številnimi argentinskimi glasbeniki. Med najbolj pomembnimi je bilo gotovo njegovo delovanje v zasedbi Puente Celeste iz Buenos Airesa, s katero so se tradicionalnih godb z vsega sveta lotevali na zelo podoben način, kot to Alejandro počne na albumu ‘Khali’. Bržkone pa se mu je prav skozi renome, ki ga je bend užival na tamkajšnji sceni, odprla tudi pot do sodelovanja s Juano Molino, preko katere smo ga imeli priložnost spoznati tudi Evropejci, saj je bil pred tem prisoten le na južnoameriškem in japonskem tržišču. Mimogrede, prav v deželi vzhajajočega sonca je denimo zabeležil enega zanimivejših sodelovanj, ko se je na eni tamkajšnjih turnej srečal z bivšim kitaristom zasedbe Boredoms – Seiichijem Yamamotom. To je torej le še dokaz več o Alejandrovi odprtosti do različnih vsebin, ki ga je danes pripeljala do statusa enega najpomembnejših sodobnih argentinskih glasbenih kreativcev.
‘Khali’ je pravzaprav zelo varljiv album. Ko greš skozenj prvič, ti mirna, enostavna estetika takoj poboža bobniče, a približno na polovici se kar naenkrat zalotiš, da so ti misli odplavale drugam in da je glasba postala le platno, na katerega se ti izrisujejo takšne in drugačne refleksije. Vzrok lahko poiščemo v Alejandrovem mojstrsko rezerviranem izrazu, kjer prostor najdejo le tisti najosnovnejši toni, ki jih pač potrebuje, da izpelje posamezno idejo. Pa se lotiš poslušanja še enkrat, tokrat bolj pozorno. Estetika je povsem blizu tiste, ki je odzvanjala z zadnjih albumov Juane Moline in torej naznanja, da je Franov tam igral pomembno vlogo. Še več vzporednic s svojo glasbo potegne Molinova sama, ko že v drugi skladbi z glasom obarva Alejandrovo kombiniranje paragvajske harfe in sitarja, iz ozadja pa se v krhko zvočnost ves čas tiho zajedajo še ambientalna elektronska plastenja. S tretjim tradicionalnim napevom ’Shumba’ vstopimo na teren tradicionalne zimbabvejske shona glasbe ter se v naslednjih nekaj skladbah skozi Alejandrovo prebiranje mbire še bolj učvrstimo na afriškem kontinentu. Žal v drugem delu glasba nekajkrat postane nekoliko monotona in to kljub temu da so subtilne ritmične strukture postavljene v zahodnjaškim ušesom precej zapletene forme. Monotonost občasno preseka s konfrontacijo ritmov, melodij in harmonij iz različnih kulturnih ozadij, ki jih vedno znova postavlja v nek nov kontekst. Ta je največkrat sicer kontrasten in torej že sam po sebi ne bi smel biti monoton, a kaj ko si Franov z intrigantnimi domislicami nekajkrat odpre še precej bolj zvočno zanimiv prostor. Eden takih trenutkov se zgodi v skladbi ’Sudan’, ko se srečata v popularnih godbah precej izpet sitar ter harmonika z močnim vzhodnoevropskim ali pa mediteranskim melosom, najbolj verjetno oplemenitenim skozi njuno južnoameriško diasporo.
Prednost albuma ’Khali’ pred sorodnimi izdelki je predvsem njegova zračnost, nezasičenost, saj se tovrstni poizkusi običajno dušijo pod težo najrazličnejših kvazi multikulturnih prečenj. Pomanjkljivost pa pravzaprav lahko pripišemo le občasnemu pomanjkanju dinamike, čemur se precej enostavno izognemo, če pač izpustimo skladbo ali dve. Tudi ti dve skladbi pa bosta nedvomno dobili svoj prostor, če ne prej, skoraj zagotovo med vožnjo po pravljični Patagoniji ali v kakšnem podobnem odročnem, veličastnem okolju, ki človeku zbistri duha.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>