Torek, 29. 1. 2008
juREm
* Ker dubstep ni več ekskluzivno v angleški domeni, se je po stari celini in celo na drugi strani velike luže razpasla cela vrsta producentov, ki jih privlačijo raziskovanje radikalnih basovskih frekvenc in urbanih nevroz, iz katerih je nastal originalni dubsteperski žanr. Pomemben je seveda ideološki preskok, ko se iz nabasanih londonskih blokovskih naselij preselimo v bolj zdržna zavetišča srednjega razreda v Philadelphiji in Berlinu. Podobna situacija se poraja pri novodobnih producentih detroitskega techna, ki prihajajo recimo iz Nizozemske in se lotevajo klasične, staro-šolne techno muzike, ki je v Detroitu nastala v določenih družbenih in zgodovinskih razmerah, ki na Nizozemskem preprosto niso ponovljive. V obeh primerih gre torej za neke vrste odmaknjeni, distancirani pogled na glasbeni žanr, ki nedvomno veliko pomeni v okviru britanskih plesnih muzik zadnjih treh desetletij.
Dubstep v najčisteji obliki je seveda še vedno le angleški, vsi ostali so se lotili remiksanja in vzorčenja originalnega žanra, pač v skladu s svojimi preferencami in osebnimi glasbenimi zgodovinami. Zanimivo pa je, da se prav v reprodukcijah dubstepa srečajo privrženci techna in trših različic drum'n'bass glasbe, ki se je že sicer spogledovala s tehnaškimi kolegi. Prav tukaj velja omeniti, da ima dubstep veliko skupnega s technom, še posebej z bolj basovskimi interpretacijami, ki so jih na primer snemali Berlinčani Chain Reaction, Basic Channel ter Rhythm&Sound, kjer gre pač za isto skupino producentov, zbranih okoli Moritza Von Oswalda in Marka Ernestusa.
Zanimivo je, kako sta legendarna producenta znova vplivala na povsem novo generacijo producentov, pa naj gre za direktne ali povsem posredne vplive. A dejstvo je, da se velika večina dubstepperjev zanima za techno, ga vrti v didžejskih setih in se po načinu produkcije poslužuje karibskih dubovskih tehnik, ki so bile podlaga tudi za celo generacijo producentov, ki so začeli delovati na začetku devetdesetih. Kakorkoli že, ostanimo pri Berlinu, od koder prihaja plošča, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov. Sub Versions je namreč produkt techno producenta, ki pa ga že dolgo časa zanimajo še najrazličnejši izleti v druge žanre. Jay Haze sicer prihaja iz Pennsylvanije, že vrsto let pa živi v Berlinu, ki je v novem tisočletju nadvse pogosta ciljna lokacija za ameriške producente, ki iščejo boljše in cenejše pogoje za ustvarjanje ter bližino ciljne publike. Po eklektičnih izletih z založbami Tuning Spork, Contexterrior, Junion, Future Dub in Textone se je Haze v zadnjem letu spečal s svojim kolegom Michal-om Ho-jem in začel snemati debele basovske komade. Najprej smo jih ugledali na pomembni dubstep kompilaciji Box Of Dub angleške založbe Soul Jazz, potem pa še na dolgometražnem izdelku z imenom Sub Versions. Ta je torej le izpeljanka sinonima Sub Version, pod katerim Jay Haze in Michal Ho snemata svoje dubovske kompozicije, pri katerih se jima na posemeznih komadih pridruži še dubovski poet Paul St. Hilaire, ki sta ga zopet odkrila že prej omenjena Von Oswald in Ernestus. Plošča Sub Versions v marsičem spominja na to, kar sta v lanskem letu naredila Kode 9 in Skream, le da je mogoče res bolj berlinska, bolj zavezana tamkajšnji dubovski estetiki kot pa tistim bolj pocestnim ritmom originalnega dubstepa. To pa še vseeno ne pomeni, da Sub Version nista posnela dobre dubstep plošče, saj komadi le redko zaidejo v konkretni groove in se povečini zapletajo v temačne in goste dubovske zvarke, ki kar kličejo po dobrem ozvočenju, višji jakosti in alternativnim stanjem zavesti.
pripravil Jure Matičič