Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
STEVE SPACEK: Black Pocket The Album (Exit, 2008) (ponovitev 8. 2. '08 ob 10.00) (2972 bralcev)
Petek, 1. 2. 2008
Borja



* Steve Spacek se vrača z drugim samostojnim albumom. Prvi - Space Shift - je izšel leta 2005 pri ameriški založbi Sound In Color in je bil dokaj odmeven, predvsem zaradi hita "Dollars", ki ga je produciral pokojni J Dilla. Novi album z naslovom The Black Pocket je, presenetljivo, skoraj popolnoma inštrumentalen. To je presenetljivo zato, ker je bil Spacek doslej znan predvsem kot pevec novega soula (primerjamo ga lahko z izvajalci kot so Ta’Raach, Wajeed, SA-Ra …), manj pa kot producent. Plošča je izšla pri sicer drum'n'bass orientirani založbi Exit records, ki jo vodi Steve-ov brat, uveljavljeni didžej in producent D-Bridge.

Še pred samostojno kariero je Steve deloval v preprosto poimenovani zasedbi Spacek, tročlanski »nu soul« in r'n'b skupini iz južnega Londona. Prvi album, Curvatia, je izšel leta 2001 in nekateri kritiki so takrat kolektiv poimenovali kot »Radiohead soul godbe«. Dve leti kasneje je sledil Vintage Hi-Tech in do takrat so se Spacek že uveljavili kot ena vodilnih vokalnih skupin levopoljnega minimalističnega soula z močnimi vplivi hiphopa in elektronike. Steve Spacek je sicer za obe plati delal nekaj produkcije, ki pa jo je večinoma zasenčil s prepoznavnimi, »laid back« vokali, zaradi katerih so ga primerjali z bolj mainstreamovskimi izvajalci (kot je D' Angelo) in zaradi katerih so ga mnogi povabili kot gostujočega vokalista pri snemanju svojih plošč (med njimi naj omenim Marka »Troublemana« Pritcharda, kolektiv Sa-Ra in drum 'n' basserja Calibra ter D-Bridge-a). Čeprav je Steve še zmeraj dejaven v skupini Spacek (ki se te dni imenuje Spacek Sound System), pa zadnja leta deluje tudi samostojno. Tako je leta 2005 izšel njegov »prvenec« Space Shift in sicer pri sijajni kalifornijski samostojni založbi Sound in Color, ki izdaja od hiphopa do eksperimentale. Album je bil (tudi zato, ker je imel prste zraven detroitski superproducent J Dilla) precej uspešen. In sedaj sledi drugi Spacekov samostojni album Black Pocket The Album pri londonski založbi Exit. Pred albumom je pod naslovom Black Pocket že izšla serija EP-jev, projekt pa je ujeti tudi na redkih živih nastopih. Šele ko je Spacek začel sodelovati s sicer izključno drum 'n' bass orientirano založbo Exit, sem ugotovil, da je Steve pravzaprav brat vodje te založbe, v drum 'n' bass vodah izjemno uspešnega didžeja in producenta D-Bridge-a. Projekt Black Pocket je tako družinski (biznis).

Material na novi plošči Black Pocket bi nekoliko ideološko lahko označili kot »space funk« ali »futuristični soul«, s čimer pa povemo bolj malo. Produkcija je podobna Stevovemu preteklem delu, je torej minimalistična, v beatih je veliko prostora, kratkih trenutkov tišine in raznih piskov, pokcev in klikov. Spacek kombinira organske, semplane vzorce bobnov in inštrumentov (predvsem pihal) s sintetičnimi zvoki ritem mašin in sintetizatorjev. Bobni so programirani precej hiphopersko, najbolj prepoznavna stalnica na albumu pa so prav sintetične bas in lead linije starih Moogov, Korgov in Arpov. Ravnotežje v svoji produkciji Steve lovi s kombiniranjem umirjenih, globokih basov in naseckanimi, ritmično razdelanimi elementi na višjih frekvencah.
Glavna novost, ki jo prinaša plošča Black Pocket pa je, da na njej skoraj ni vokalov. Ja, Steve se je tokrat osredotočil na klepanje beatov in tako je od trinajstih posnetkov na albumu le en vokalen. Poteza je bistra. Steve je že leta izvrsten producent, na kar pa zaradi njegovih vokalnih prizadevanj nismo bili povsem pozorni. Jasno, vokal je še zmeraj prva referenčna opora za poslušalca. In tokrat je Spacek odstranil glavno referenčno točko, na katero smo se opirali pri njegovi muziki in s tem prisilil k večji pozornosti, k »novemu odkrivanju« sicer že poznanega.

Ali Spacek z novim albumom premika meje novega, počasnega soula, je nepomembno vprašanje. Bistveno je, da se vsakega projekta lotuje z nekoliko drugačnim pristopom in tokrat je rezultat produkcijsko izpiljen, počasen in minimalističen, a detaljno razgiban inštrumentalni izdelek. Svežino njegovih plošč pa zagotavljajo tudi njegove poslovne odločitve, saj je do danes izdajal že za lep kupček profiliranih založb, ki so jasno vplivale na končni imidž albumov. Sodeloval je z Mos Defovo založbo GoodTree, potem z velikanko Island, pa z že omenjeno Sound In Color in sedaj z bratovo založbo Exit, torej s samimi prepoznavnimi inštitucijami.

Hecno, kakšno fragmentacijo in nelogičen »razvoj« lahko opazimo pri godbah, ki jih etiketiramo kot »soul«. Od časa zlatega soula na koncu šestdesetih let se je zgodilo marsikaj in tako imamo danes razne smernice – od sodobnega retro soula, do mainstream soula in levopoljnega, nerodno poimenovanega »nu« ali »future« soula. Nesmiselnost kategorizacij in predalčkanja je očitna, ko primerjamo izvajalce teh smernic in se vprašamo, kaj imajo skupnega na primer Otis Redding, Sharon Jones, Beyonce in Sa-Ra?
Podobne nebuloze se dogajajo pri godbah, ki so povezane z izrazom rhytm & blues, skrajšano r&b. Etiketiranje je nujno zlo...

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>