Sreda, 30. 1. 2008
LukaZ
* Nova plošča Otoma Jošihideja nas pelje v bolj rockovske vode, ki šmirajo z rockom v opoziciji (RIO), folkom, celo popom in kabaretskimi izlivi. Poleg avtorskih skladb se na plošči znajdejo tudi skladbe Brigitte Fontaine in Bertolda Brechta/ Hannsa Eislerja, med sodelavci pa Leonid Soybelman (Ne Zhdali), Jim O' Rourke, Kahimi Karie, Seiči Jamamoto (Boredoms) in drugi, ki so skupaj zopet zasnovali skrajno eklektično godbo na sledi Otomove kultne zasedbe Ground Zero, le da je tokat glasba mogoče malce manj rezka, robata in hrupna, temveč se ozira k izrazitejšim ritmičnim strukturam in melodijam, pod katerimi vre od raznolike aktivnosti, pritajenih šumov, ekscesom informacij, hrupov in svobodnjaško jazzovskih izlivov, ki se zajedajo v tkivo tipično 'sodobne japonske godbe'.
Zakaj tipično?. Že od poznih osemdesetih dalje smo namreč v japonskem godbenem podatlju priča povsem svojstvenemu dojemanju tradicije popularne glasbe in širše, začinjene z radikalizmi in svojstvenim gnetenjem nezdružljivih prvin in žanrov, ki se nenazadnje odstirajo tudi v skrajno raznolikem ustvarjanju Otoma Jošihide. Pričujoča plošča tokrat skozi bolj dovršene aranžmaje in senzibilnost za krojitev pesmi povzema tradicijo Ground Zero, hrupno destrukcijo Boredoms, eksplozivno hardcore ekspresijo Melt Banana, odpičen folk v stilu Ne Zhdali, temačen, pokvečen dub, ekstatično lepljene rocka in jazza ter mamljiv, leno zvijajoči kabaretski dim. Vanj pa Jošihide, tokrat v izraziti vlogi aranžerja, vodje celotne ekipe, posega s svojim značilnimi hrupnimi deviacjiami, 'z reži in lepi' estetiko kolažiranja kontrastnih vzorcev in vratolomnih kontrapunktov, nenavadnih semplov in lomljenega spomina iz gramofonskih plošč. S tem lomi tok skladb v maniri dekonstrukcije ter jih vedno znova vzpostavlja na novo, se poigrava z dinamiko, ritmiko in žanrskimi prvinami. Ob tem v edini daljši skladbi, ki vkup vpenja avtorsko 'Suika wo Motte Shinda Otoko-no Yoru' in znano pesem Brigitte Fontaine 'Comme a la Radio' v njenem prvem delu odpre prostor improvizaciji v podobnem stilu, kot ga v zadnjih letih raziskuje v svojem novodžezovskem ansamblu.
Še najbolj nedotaknjeni ostaneta uvodna in zaključna nenaslovljena skladba Leonida Soybelmana, prva v njegovi vokalni izvedbi, druga pa v izvedbi Jima O 'Rourka, ki ploščo zasukata v smer folk glasbe, vendar raskave v stilu Captaina Beefhearta. Naslovna skladba 'Sora' gradi na vokalni melodiji Seičija Jamamotoja, pod njim pa tli pritajen kitarski feedback in stopnjuje napetost, ki jo ponese trobenta v zaključku skladbe. Nekaj sofisticiranosti in hkratne hrapavosti glasbi dodajajo pihala Alfreda Hartha, nekaj mehkobe pa uglajeni nežen glas pop pevke Kahimi Karie, predvsem v njeni skladbi 'Watermelon', ki jo zasedba ponese v vode z dubom in jazzom prečenega rocka..
Ta ostaja v podtalju celotne plošče, kot osnovna forma, povržena seciranju in raztelešenju v iskanju novih izraznih možnosti, ki jih zasedba dobro izkorišča. Vendar pri tem ne gre za iskanje nekega novuma, temveč prej za cvetober različnih referenc vseh vpletenih glasbenikov na plošči, ki so zakuhali opozicijski rock prve vrste …
pripravil Luka Zagoričnik
Komentarji
komentiraj >>