Poročilo z mini simpozija, ki se je zgodil 24. 1. v klubu Gromka na Metelkovi. Tokrat smo namesto običajnega predavanja gostili tri predavatelje iz Londona.
Prvi je nastopil Alberto Toscano s predavanjem z naslovom »Mrtvi bogovi, padli bogovi, maščevalni bogovi – vrnitev politične religije«. V njem je opisal izvore in razvoj teorije o politični religiji, ki so jo v tridesetih izdelali nekateri francoski filozofi in sociologi, da bi z njeno pomočjo razložili tako fašizem in nacizem kot stalinizem. Teorija politične religije temelji na primerjavi med utopičnimi mesijanskimi gibanji iz antike in srednjega veka – kot so suženjski in kmečki upori – z množičnimi političnimi gibanji dvajsetega stoletja. Pri obojih naj bi fanatična zaslepljenost in verjetje v takojšnjo radikalno spremembo sveta vodila v brezumno nasilje. Zato so avtorji teorije politične religije predlagali čaščenje nasprotnih vrednot, denimo skeptičnosti, političnega realizma in zdravega razuma.
Koncept politične religije je po drugi svetovni vojni ostro kritizirala Hannah Arendt, a je bila njena pozicija, kot je pokazal Toscano, še zmeraj ideološka pozicija hladnega bojevnika. Motila jo je le primerjava svetlih judovskih in krščanskih vrednot ter idealov z ideologijo brezbožnih komunistov. Toscano je predavanje končal z opisom sodobnih uporab koncepta politične religije. Ta se po koncu realno obstoječega socializma uporablja predvsem kot sredstvo za tolmačenje novih islamskih gibanj. Pri tem sodobni teoretiki politične religije nimajo težav pri izenačevanju eksplicitno religioznih družbeno-političnih pojavov s sekularnim in radikalno razsvetljenskim komunizmom. A ti drobni teoretski spodrsljaji so nepomembni vpričo plemenitega poslanstva novih ideoloških bojevnikov – tokrat v vojni svobodnega sveta proti terorizmu.
Naslednja je nastopila Nina Power in govorila o pojavu, ki ga je poimenovala nu-jezik. Gre za vsebinsko povsem izpraznjen jezik, ki se pojavi na prehodu iz fordističnega v postfordistični produkcijski način. Nu-jezik je predvsem stvar nove birokracije, trga sodobne umetnosti in bolonjske univerze. Ko govoriš nu-jezik, je pomembno predvsem, da tvoj govor ne pomeni ničesar in da se na nič ne nanaša.
Proti takšnemu jeziku se je nemogoče boriti z argumenti, saj ne priznava logičnih postopkov, realnega referenta ali možnosti povedati resnico. Gre za povsem prazno blebetanje, ki pa ni nedolžno, saj je sredstvo in medij vzpostavljanja novih, postfordističnih hierarhij in režimov izkoriščanja. Ker klasična pravila polemike proti nu-jeziku ne zaležejo, je Power kot protistrategijo predlagala progresivno levičarsko tišino. Vmes je podala tudi kritiko sodobne postmoderne levice, ki prepogosto podlega skušnjavi nu-jezika, in navedla samokritiko Deleuza in Guattarija, ki sta večino kariere pozivala h kreativnemu ustvarjanju konceptov, nato pa skrušeno ugotovila, da so to začeli prakticirati strokovnjaki za marketing, oglaševanje in PR.
Zadnji je predaval Owen Hatherley, ki sta ga zanimali politika in estetika vsakdanjega življenja v socializmu.
Hatherley je začel s kritiko britanskih kulturnih študij. Te vidijo socialistično vsakdanje življenje kot inferiorno zahodnemu in reproducirajo zahodni stereotip o sivini in izpraznjenosti socialističnega vsakdana. Po teoriji kulturnih študij so socialistični režimi načrtno zatirali željo in užitek svojih podložnikov, kar se jim je na koncu maščevalo, saj naj bi bila ravno potrošniška želja – kot nekakšna večna in naravna človeška lastnost – tista, ki naj bi zrušila realno obstoječi socializem.
Hatherley je trdil nasprotno in s pomočjo mnogih primerov pokazal, da socialistična želja in užitek v vsakdanjem življenju nista bila slaba kopija zahodnih, temveč bogata in kompleksna družbena pojava, ki sta bila le organizirana drugače kot na zahodu. Pri socialistični modi, opremi stanovanj, nakupovanju in preživljanju prostega časa je bil na delu mogočen poskus poiskati nekapitalistične, utopične in egalitarne oblike vsakdanjega življenja.
Hatherley je predavanje zaključil z ugotovitvijo, da socialistična iskanja nepotrošniške želje in užitka niso bila omejena na države vzhodnega bloka in da se tudi niso končala z zrušitvijo berlinskega zidu. Ta utopična iskanja so še vedno prisotna in aktualna. So del vzporedne zgodovine, ki poteka hkrati z dominacijo kapitalizma, in včasih jim uspe, čeprav le za trenutek, tudi prebiti to dominacijo in iznajti nove, drugačne oblike življenja. Naslednji četrtek, 31. 1. 2008, bo o totalitarizmu in razsodni moči predaval filozof Aljoša Kravanja. Predavanje bo ob 18h v klubu Gromka na Metelkovi.
Poročilo je napisal Primož Krašovec.
Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent