* Treba si je priznati, da bi besedna zveza »rockovske sanje« na naslovnicah albumov številnih bendov bržkone povzročila posmeh. V primeru Boris in Merzbow pa se ta posmeh spremeni v nasmešek. In čemu pripisati to različno dojemanje? Predvsem dejstvu, da četverica v svojem izrazu ves čas koketira z duhovitostjo. In med tem, ko večinski del njihovih mlajših kolegov v polju trdo-rockovskih godb sebe in svojo glasbo dojema smrtno resno, si Boris in Merzbow pri svojem početju puščajo precej več prostora za humor, celo norčavost. To pa seveda ne pomeni, da svojega dela ne jemljejo resno, a bržkone je eno njihovih pomembnejših vodil predvsem to, da se pri svojem početju pač zabavajo. In to je še kako opazno prav v njihovih živih nastopih, v kar smo se nazadnje lahko prepričali tudi v lanskem juniju, ko je trojica Boris ob Isis in Oxbow nastopila na trdo-rockovski veselici v ljubljanskem Media Parku. Pri Merzbowu, ki smo ga pred dobrimi tremi leti prav tako videli tudi pri nas, je ta element sicer nekoliko manj opazen, vendar pa se tudi v njegovi glasbi skriva duhovit vzgib, ki pride še posebej do izraza takrat, ko Masami lovi frekvenčne ekstreme. In teh ni manjkalo niti 18. novembra 2006, ko je četverica v tokijskem Earthdomu nastopila pred domačim občinstvom, ki koncertom pogosto vlije še tisti dodatni presežek.
‘Rock Dream’ je že tretje uradno obeleženo druženje teh štirih japonskih kultnežev in če si za referenco vzamemo njihovo predzadnje sodelovanje, lahko le ugotovimo, da ima to z novim posnetkom bore malo skupnega. S ploščkom ‘Sun Baked Snow Cave’ so Boris in Merzbow pred približno dvema letoma stopili v polje takrat še ne tako zelo popularne ambientalne hrupne drone glasbe, ki je v preteklih dveh letih predvsem preko založnika Southern Lord vzniknila na površje novodobnih trdo-rockovskih in metalskih praks. Na omenjenem ploščku je zabeležen le en dobro uro dolg komad, s katerim se četverica od minimalističnega prebiranja ene kitarske strune skozi počasno plastenje približuje hrupnemu vrhuncu, ki pa je precej bolj rezerviran, kot bi sicer lahko pričakovali od koncerta, kjer so ušesni čepki pač del obvezne opreme. Kakorkoli že, Boris in Merzbow so tudi s tem koncertom dokazali, da jih še kako zanimata eksperiment in avantgardna zvočna estetika.
Posnetek iz Tokija izpred dobrega leta, ki mu bomo prisluhnili v nadaljevanju, te štiri japonske glasbene velikane predstavi v njihovem doslej bržkone najbolj zanimivem prečenju. Ponudijo namreč tisto ostro, brezkompromisno estetiko, s katero se je rockovska godba tako zelo zarezala v glasbeno zgodovino, na kar smo v zadnjem času skozi številne pomehkužene, predvidljive in dolgočasne sodobne nu-karkoli odvode že kar malo pozabili. In kljub temu, da se predvsem Boris močno opirajo na oldschool temelje, glasba s ploščka ‘Rock Dream’ ne zveni prav nič preživeto. Prej nasprotno. Za to lahko velik del zaslug pripišemo prav Merzbowu, ki mu z mojstrsko odmerjenim vložkom uspe izpostaviti tiste najbolj intrigantne trenutke v godbi rockovske trojice, ki jih preko hrupnega plastenja zavije v neko zelo aktualno, celo avant formo. Repertoar je zaobjel presek kataloga zasedbe Boris, ki se tu pojavlja v osrednji vlogi, Merzbow pa pravzaprav le intenzivira tiste najbolj ohlapne, v improvizacijo potopljene prehode, v katerih se Boris običajno podajo v nizanje psihedelične izkušnje. Mojster hrupa se pravzaprav prelevi v četrtega člana zasedbe Boris in tako v ospredje stopi predvsem glasbena vrednost, ki je pri tovrstnih zvezdniških navezah pogosto sekundarnega pomena. Četverica skozi cel, skoraj dvourni set, ki je obeležen na dveh ploščkih, vzpostavlja odlično dinamiko, najbolj pa navduši v prvem delu drugega ploščka, ko postrežejo z energičnim, abstraktnim rockovskim udarom. Ne izostane niti značilen doom drone, ki ga ves čas diktira odlična kitaristka Wata, v prvem delu pa servirajo tudi temačno tresočo brozgo, precej podobno tisti, ki so jo Boris v sodelovanju z doom-metal prvaki Sunn o))) obeležili na ploščku ‘Altar’.
‘Rock Dream’ bo gotovo našel svoje mesto med tistimi najbolj udarnimi živimi rockovskimi albumi, ob tem pa je potrebno dodati, da v živih posnetkih zasedbe Boris in Merzbowa žal ni moč povsem začutiti tiste energije in udarnosti, ki obiskovalcu njihovih koncertov koncept rockovske godbe raztrešči v prafaktorje.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>