Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Šejk Ahmad Al-Tuni!!! (4000 bralcev)
Sreda, 30. 1. 2008
TCLejla



ŠEJK AHMED EL TUNI NA ABONMAJU GLASBE SVETA V CANKARJEVEM DOMU, PONEDELJEK, 28. JANUARJA

* Le redko naključje nanese tako, da lahko izvajalca severnoafriške tradicionalne glasbe preverimo na odru dvakrat v slabem letu, če seveda ni na turneji, ki ji sledimo iz mesta v mesto, s koncerta na koncert, a to bi bil kljub cenenim prevozom zamuden in relativno drag podvig. In vendar sem podpisana Ti Si Lejla Bin Nur naletela na koncert sultana vseh munšidov, mojstra Ahmeda al Tunija, najprej 24. marca lani v Parizu, v Inštitutu arabskega sveta, in nato še predsinočnjim v Cankarjevem domu na prvem koncertu abonmaja Glasbe sveta in hkrati uvodnem koncertu Egipta v Ljubljani, ki se oba nadaljujeta že čez dober teden z nastopom Mahmouda Fadla.

Kljub kilometrom, ki ločijo Arabski inštitut v Parizu in Cankarjev dom v Ljubljani, razlike med okoljem obeh nastopov pravzaprav niso bile neznanske: komorna koncertna dvorana z bolj in manj udobnimi sedeži nekje v podzemnem drobovju kulturne institucije, ki ni še nikdar okusila ne sapice mestnega zraka ne žarka sončne, lunine ali zvezdne svetlobe. Hermetično zaprte dvorane torej, z zgledno zadržanim občinstvom. Resda so Parižani rahlo večjo dvorano napolnili do zadnjega zasilnega sedeža in se med nastopom malo bolj razgibali z ritmom (morda zaradi udobnejših sedežev) ter nekateri tudi participirali, a tudi Linhartova dvorana je bila zgledno napolnjena in osredotočena. Pravzaprav sem se podpisana med koncertom ujela celo v pomisli, da je prav mogoče ozračje obeh precej podobno tudi, kadar gornjeegipčanski sveti možje nastopajo v kairskih svetovljanskih dvoranah – ne le dandanes, temveč tudi nekdaj. Znova – enako kot v Parizu – mi je na misel prišla tudi Um Kalsum na samem začetku, ko je stopala v spremstvu podeželskih, beduinskih sorodnikov pod mondene kairske žaromete, preoblečena v fanta, v približno tisti dobi, ko je zdaj častiti mojster Šejk Ahmed El Tuni, tedaj fantič, na dhikrih pograbil, kar je bilo pri roki, in pritrkaval ritem.

Pogosto sta bila to priložnostno glasbilo kozarec in molek, ki ju mojster igra še dandanes široma po svetu, kadar ga tako zanese božanski navdih. Kajti mojster Tuni pravi, da nikoli ne ve, kaj in kako bo pel ter kam bo ta navdih vodil glasbenike, ki verno sledijo besedam in glasu, ter občinstvo, ki se predaja zvokom – na dikrih vse do transa in onkraj. In res je bila glasbeno ljubljanska izkušnja precej drugačna od pariške in obe od albumske (ki je tudi koncertna), četudi hkrati zelo podobna. Skladbe imajo kljub poljubni dolžini in pretežni improvizaciji določeno strukturo in ogrodje, glasbeni in besedilni vzorci ter obrazci in instrumentalni ter vokalni prijemi in načini se ponavljajo, variirajo, spletajo, zato se je sicer dalo ugibati, katero pesem s plošče igrajo – a nikakor zagotovo. Resda je bila zame kljub odsotnosti lutnje na ljubljanskem koncertu največja razlika prav v najpogostejših besedah ali frazah, torej poudarku celotnega koncerta. Če je na pariškem koncertu prav vsak komad variiral in se igral z besedo madad (madad madad ja madad in »ja Ali madad«, »o Ali, daj mi moči, da prebijem temne te dni«), ki je bila rdeča nit in poudarek vsega nastopa, medtem ko sem se tedaj spraševala, ali v tem žanru sploh obstaja lajali, torej improvizacija na »ja lejl«, je bil poudarek predsinočnjega nastopa prav ta: na besedi in improvizaciji ja lejl, v enem intru celo s standardno, predpisano frazo ja lejli ja aini (o noč, o moje oči), medtem ko je bilo ja madad komaj kdaj slišati. Na dvojnem koncertnem albumu je razmerje med obema približno enako. Če hudo spekuliram, lahko rečem, da je bil predsinočnjim poudarek bolj na ljubezenski liriki, medtem ko je bil v Parizu bolj na priprošnjah in verskem repertoarju. Ampak to je le spekulacija ...

Če sklenem, s povsem zasluženimi, nič okrasnimi pridevniki: izvrstni nastop Šejka Ahmeda el Tunija je bil izjemen dogodek brez primere, užili smo lahko res legendarnega pevca žanra in časa, ki izginjata, obdanega z odličnimi muzikanti, ki so sposobni številnih odtenkov in ukrasnih zvokov, verno sledeč barvam mojstrovega glasu, ki ga žene božanski navdih – tudi zato zlahka prestavi godbe prašnih zvezdnatih noči pod medle žaromete zatohlih koncertnih dvoran, ne da bi žar zbledel.

Če te ni bilo, s tabo sočustvuje tvoja TC Lejla Bin Nur


Komentarji
komentiraj >>

Re: Šejk Ahmad Al-Tuni!!!
Sanja [30/01/2008]

Mene je pa tale gospod s spremljevalci zelo navdušil in seveda me zdaj zanima, če se da kaj tovrstne glasbe dobiti pri nas? :)
odgovori >>

    Re: Šejk Ahmad Al-Tuni!!!
    Lejla [23/02/2008]
    Tudi mene je navdusil. Izdal je dvojno plosco Sultan Of All Munshidin, ki jo najdes v vecini bolje zalozenih spletnih ploscarn, krajevne v Podalpju so s temi muzikami bolj slabo zalozene, s sreco se obcasno kaj najde. Tocno dolocene plosce tocno dolocenih izvajalcev je zal lazje (in vcasih drazje, a kljub postninam ne nujno) nabavljati po spletu ali takoj po koncertu (kadar so na voljo).
    odgovori >>