Bernard Nežmah – Jelcinova Rusija
Zadnja knjiga Bernarda Nežmaha z omenjenim naslovom Jelcinova Rusija - ki je izšla pri založbi Umco - oziroma zbirka reportaž in komentarjev iz Moskve po razpadu Sovjetske zveze pod vladavino Borisa Jelcina, bralcu časovno linearno opiše stanje in vseskozi napete politične razmere – na meji izrednega stanja, ki je vladalo v Rusiji za časa Jelcina. Sam izstop največje države na svetu iz partijskega sistema je pričakovano prinesel veliko večje tranzicijske težave in gospodarsko krizo kot pa smo to občutili pri nas.
Takoj je razvidno, da potrošniška družba ne bo prinesla blagostanja na hitri rok, je pa seveda - kot je bilo pričakovano - prinesla razmah mafije, ki je igrala drugo socialno službo za veliko število ljudi. In če imajo učitelji plače po nekaj deset dolarjev, če se profesorji komaj preživljajo in če gledajo zahodnjaške izdelke po policah zgolj kot produkte, ki so jim nedosegljivi, je razlika sedaj ta, da lahko zgolj površno ugibajo ali pa mislijo, kam naprej. Ni več utopije, ki so jo predstavljali sovjeti, ne glede na to, koliko krutosti se je za tem skrivalo. Razblinjen svet potrošništva in blišča za redke bogataše in totalna razslojenost je torej čas Jelcina. Je čas, ki v bistvu za povprečne ljudi ni tekel. Oziroma je tekel mimo njih v Marcedesih, ko so se borili za svoj živelj.
Če Nežmah po eni strani kaže zgodbe navadnih ljudi, ki jih je tranzicija najbolj prizadela, ter njihova mišljenja ob protestih ali pa na kavi, ki se gibajo od pripadnosti ultra-nacionalistom pa do komunistične nostalgije, po drugi strani prikazuje politično zakulisje, ki ga je vodil Jelcin in seveda njegovi podaniki, saj je bil sam marsikdaj preveč bolan, da bi stvar obvladal brez dodatne pomoči. Politični nasprotniki in prijatelji pa so se menjali kot gobe po dežju, pač po meri želje po obstanku na oblasti Jelcina in njihovih apetitov.
Če vemo, da je imel Jelcin skoraj absolutno moč in možnost zamenjave premierov, kadar se mu je zljubilo, potem je to tudi počel, saj je poleg Viktorja Čerdomirdina v roku šestih let zamenjal kar šest predsednikov vlad. Seveda ga je v ozadju krila vojska, ki je preprečila puče ljudstva in nasprotovanja Dume njegovi politiki, kar je terjalo tudi izstrelke iz tankov. In, ali bi se lahko sploh kdo obdržal na oblasti skoraj deset let brez podpore vojske in z oblastjo nad Dumo. Oziroma, ali bi lahko Jelcin ravnal drugače in kakšne konsekvence bi to za Rusijo imelo, je vprašanje, ki se bralcu poraja ob branju. Ali je bila možna tranzicija v tako veliki državi, ki te iste države ne bi politično destebilizirala in ljudi potisnila v kot pod interesi zahodnega kapitala, ruske oligarhije, mafije in politikov? In tukaj v knjigi morda pogrešamo večjo analizo o prepletenosti Kremlja z interesi oligarhov in mafije, ki še danes igrajo zelo močno vlogo v ruski politiki.
Jelcinova Rusija je knjiga, ki skozi reportaže dostojno pokaže predvsem dogajanje po ulicah, protestih, kočljivo situacijo ljudstva pod Jelcinom in špekulacije politike skozi komentarje. Vsekakor pa to ne pomeni, da ni treba za seznanjanje z rusko umazano real politiko, ki jih je ruska politika izvajala pod Jelcinom kot jih tudi dandanes pod Putinom, prebrati še kakšne knjige likvidiranega ruskega novinarja.
Recenzijo je spisal Urh.
Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent
Komentarji
komentiraj >>