Poročilo desetega predavanja Delavsko-punkerske univerze znotraj tematskega ciklusa Totalitarizem, ki je potekalo v četrtek, 31. januarja, v klubu Gromka na Metelkovi. Predavanje je nosilo naslov »Totalitarizem in razsodna moč«, predaval pa je Aljoša Kravanja.

Rdeča nit predavanja je bila literarno-filozofska polemika z nekaterimi prevladujočimi koncepti slovenske politike, na podlagi katerih se formira famozna »polpretekla zgodovina«.
Predavatelj je v pretres vzel tri temeljne pojme, ki po njegovem mnenju opredeljujejo slovenski »zgodovinski spomin« na domnevni totalitarizem, na njegovo preseganje in artikulacijo v trenutnem stanju naše demokracije. Priljubljena pojmovna trojica se glasi: tragedija, katarza in sprava. V nasprotju s temi pa si je avtor prizadeval utemeljiti koncept odgovornosti.

Najprej tragedija in katarza. V slovenskem primeru totalitarne preteklosti naj ne bi šlo za nič manj kot tragedijo – tragedijo »bratomorne vojne« - ki se mora dovršiti in končati s katarzično pomiritvijo. Temeljni problem takih političnih floskul je v tem, da se z njihovo rabo diskurz zgodovine zamenja z diskurzom umetnosti. Kot vemo že iz Aristotelove Poetike, se tragedija od zgodovinopisja razločuje po sledečem kriteriju: zgodovina se ubada zgolj z naključnim – tistim, kar bi se lahko ne primerilo - nasprotno pa se tragedija bavi le z nujnim – tistim, kar se ne bi moglo ne zgoditi.

Če torej rečemo, da so povojni poboji toliko kot tragedija, ki zahteva svojo katarzo, s tem, prvič, zgodovino reduciramo na nekakšno estetsko mašino, ki za naše veselje proizvaja občutke katarzičnega, in drugič, onemogočimo iskanje odgovornih za poboje, kajti kjer je edina gospodarica usoda, zločin ne obstaja.

Drugi pojem, ki mu je predavatelj posvetil pretežni del predavanja, pa je pojem sprave – beseda, ki med slovenskimi strankami uživa najširšo podporo. Njena ideja je preprosta: Slovenci naj bi se po dolgem obdobju nacionalne razklanosti končno pomirili in pobotali, a hkrati obdržali v spominu nenehno opozorilo, kaj se zgodi, če se kot narod razdelimo. Po predavateljevem mnenju pa je sprava v resnici etično najbolj nedopusten projekt slovenskega spoprijemanja s totalitarno preteklostjo.

Problem sprave je namreč v tem, da nas legitimira za odpuščanje namesto drugega, saj predpostavlja, da je moč odpuščanja prenosljiva pravica, ki jo lahko aktivira praktično kdor koli. Posplošiti odpuščanje v univerzalno kategorijo, pa je po predavateljevem prepričanju etično pošastno, zakaj zmožnost odpuščanja je absolutno neprenosljiva pravica: odpušča lahko le tisti, ki mu je bila storjena krivica.

S premisleki o tragediji, katarzi in spravi, ki zaznamujejo slovenski diskurz o totalitarizmu, je predavatelj skušal pokazati, kako prevladujoči pristopi zamračijo vlogo akterja in s tem ponavljajo argumentacijo tistih, ki so bili krivi za zločine totalitarizma. Nejasno opisovanje svoje vloge kot zgolj koleščka v orjaškem sistemu totalitarizma je bila nenazadnje argumentacija, najbolj izrazita prav pri Eichmannu.

Nasprotno pa je bila predavateljeva stava, ki jo je skušal podpreti z delom Hannah Arendt, v tem, da vsako spoprijemanje s totalitarizmom, ki sistematično odpravlja samo kategorijo odgovornosti in v skrajni instanci razume akterje zgolj kot nosilce funkcij v sistemu, ponavlja totalitarno legitimacijo. Predavatelj je, skratka, skušal pokazati, kako prevladujoči spoprijemi s totalitarizmom sami ponavljajo totalitarno gesto.

Poročilo predavanja je pripravila Ana Jovanović.

Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent