Sreda, 6. 2. 2008
bruc
* Dragi prijatelji! Nocoj se v Tolpi bumov spuščamo na nevarna področja, ki se jim bomo približali s psihedeličnimi, bluesovskimi in predvsem rockovskimi zvočnimi učinki.
Kot osnovnošolski oboževalci kitarskih zvokov smo se pogosto prepirali, kaj manjka Claptonu in njegovim The Cream, da bi nas resnično prepričali, saj smo se v tistem času že spogledovali z aktualnimi punk rockovskimi tektonskimi družbeno kulturnimi premiki. Blue Cheer v tistem času še nismo poznali, ker so bili na žalost preveč obskurni, da bi segli do naših ušes. Hendrix je bil previsoko, da bi se ga upali kritizirati. Toda, po dobrih petindvajsetih letih imamo priložnost predstaviti »Radio Moscow«, ki s svojim prvencem preči časovni in predvsem vsebinski diabolični razkol, v odnosu do omenjenih, veliko bolj slavnih zvočnih vzorov.
Ameriški »Ames«, v zvezni državi Iowa, je teritorij, kjer brsti presežna blues-rockovska eksplozija Radio Moscow. Vokalist, bobnar in »super« kitarist »Parker Griggs« se je povezal z basistom »Lukeom McDuffom« in upravičeno se nam postavlja vprašanje, ali sta šla fanta po sledeh Roberta Johnsona in podpisala slavno bluesovsko pogodbo s hudičem. Njuna godba namreč daje vtis, da lahko odigrata prav vse, kar jima pade na pamet. V zadnjem času se je duetu pridružil še bobnar »Mayuko«, ki omogoča realnejšo koncertno izvedbo posnetega albuma.
Že nekaj časa je jasno, da vse sodobne bluesovsko-rockovske poti vodijo k Black Keys. Ko se je »Dan Auerbach«, sestavni del motorja, omenjenega dueta Black Keys, skupaj s pajdašem »Patrickom Carneyem« pojavil na koncertu v Coloradu, je prejel v poslušanje zanimive demo posnetke Radio Moscow. Brez premišljanja se je odločil, da bo produciral prvenec, ki ga obravnavamo nocoj. Svoje delo je opravil več kot z odliko. V zvočni zgodbi je ostalo ravno prav neotesanosti in neposrednosti, ki vzpostavljata občutek mladostniškega uporniškega žara.
»Parker Griggs« je neprecenljiv kitarist, ki poganja celoten projekt v presežne razsežnosti. Temeljna značilnost prvenca Radio Moscow je prav njegov izjemen izvajalski občutek in slogovno pester odnos do tradicionalnih bluesovskih in tudi rockovskih godb. Govorimo o mladih glasbenikih, saj je »Parker« pred kratkim dopolnil komaj 21 let. Navdušenost nad garažnim rockovskim zvokom in punkovsko kritično eksplozijo mu ni bila dovolj. Svoj glasbeni izraz je raje nadgradil z bluesovskim kitarskim hrepenenjem. To čutno bogastvo je v svoji mladosti uspel izoblikovati do potankosti. Njegov odnos do električne in seveda tudi akustične kitare je virtuozen. Natančno se zaveda, na katerih mestih je potrebno uporabiti posamezne tehnične elemente in pripomočke, ki bodo zadovoljili njegove izrazne potrebe. Dinamika skladb je presežna. Brez zadržkov lahko trdimo, da je to album, ki nas je v zadnjem času najbolj pozitivno presenetil.
Radikalno odigrane bluesovske kitarske linije, zaznamovane z izjemno kvaliteto rockovskega zvoka, so prepletene z dinamično ritmiko bobnarske materije in presunljivim, čutnim vokalnim izrazom. Izjemno mogočen basovski ekspresivni izbruh celoto spaja v prebojno zvočno silo, ki prodira v najtemnejše predele sodobne bluesovsko rockerske duše. Presenetljiv čut in spoštovanje do bluesovskih pradedov se kaže v izjemnih staro-bluesovskih kitarskih eksperimentih, ki so še zlasti prisotni v mirnejših, bolj akustično navdahnjenih skladbah. Takšen je uvod skladbe »Lickskillet«, še bolj očitno pa je to pri skladbi »Deep Blue Sea«, kjer se zvočna zgodba najbolj radikalno izprašuje o svojem žlahtnem poreklu. Skozi celoten album je moč zaznati močan psihadelični zvočni pridih. Vendar vsi ti eksperimenti ne služijo kot cilj iskanja, temveč kot sredstvo sodobnega rockovskega izraza, ki je tankočuten in zastrašujoče psihosomatski. Odmevajoča sonična bomba nas zasvoji v trenutku. Prekletsvo tavajočega bluesovskega srca izžareva prav vsak ton, zabeležen na tem izjemnem prvencu.
Radio Moscow prihajajo v naše kraje ravno v prihodnjih tednih in prepričani smo, da se bo vsak, ki bo zamudil to zvočno poslastico, vlekel za ušesa. Dodajmo le še to: Z iskrenim nasmehom na obrazu lahko rečemo, da so Radio Moscow enostaven odgovor vsem tistim, ki neprestano tarnajo, da so se bluesovske in rockovske glasbene forme že zdavnaj izpele.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>