Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BAST Kolektiv !!! (3553 bralcev)
Ponedeljek, 11. 2. 2008
jizah



BAST v GALI HALI NA METELKOVI, na kulturni praznik

* Bast je zasedba, ki je v zadnjem času dodobra spremenila svojo zasnovo, v dobrih dveh letih in nekaj mesecih pa je zamenjala tudi skoraj kompletno zasedbo. Iz konceptualnega, široko zastavljenega projekta, se je tako v zadnjih nekaj letih Bast razvil v skoraj popolnoma improvizacijsko-eksperimentalni projekt.

Pod vodstvom šefa in idejnega očeta projekta Alda Ivančiča, ki je hkrati tudi tonski tehnik ter človek za samplerjem, je Bast tokrat nastopil v postavi, ki je opravila večino dela na lanskem albumu »Retinal Circus«; in sicer Gal Gjurin za basom, za kitari sta poskrbela Andraž Mazi in Žiga Rangus, za bobni je bil Dejan Lapanja, za klarinetom ter različnimi bolj ali manj eksotičnimi inštrumenti, se je znašel Boštjan Gombač, na vokalu pa Irena Tomažin. Bolj natančno je v zadnjem času Bast postala ekipa zbrana okrog Gala Gjurina, ki med odrsko improvizacijo nenehno deli neke nasvete, komunicira z vsemi člani benda in je nekakšen odrski direktor, usmerjevalec, celo interni agitator. S spremembo zasedbe, v kateri ni več ne Tomaža Groma, ne Matjaža Mančka, do nedavna najbolj standardna člana zasedbe, temveč gre za inštrumentalno jedro zasedbe Olivija, iz katere izhajajo kar štirje člani, kitarist Žiga Rangus iz skupine Intimn Frizurn pa je familiarno povezan z Galom, se je rahlo spremenil tudi zvok, ki se vse bolj odmika v rockersko improvizacijo brez dodane elektronike.

V omenjeni postavi se je zasedba po koncu glasbene selekcije N'toka priplazila na oder Gale hale nekaj po pol dvanajsti uri zvečer in po uvodnem intro in impro šprudlanju, takoj pokazala, da gre tokrat za precej drugačen koncept, kot so ga bili vajeni obiskovalci »Burn Outov« v Gromki. V kolikor je občinstvo vajeno mnogih variacij, od katastrofalno slabih, pa do presenetljivo ekspesivnih, pričakovalo še en razvijajoč se jam session, pri katerem se v 70% glasba le razvija in postane sama sebi odveč, se je tokrat zgodil resni preobrat, ki ga gre verjetno pripisati predvsem dejstvu, da se je zasedba v mnogih rečeh poskušala približati zvoku s plošče. Tako vsaj pri meni pričakovanega dolgočasja ni bilo, ekipa pa je gradila iz osnovne platforme, kjer so se komadi veliko hitreje razvijali, razkrajali in razgrajevali. Skozi naštudirano strukturo, ki je puščala odprt dotok različne glasbe, se je skupina valila skozi intenzivno, doživeto mešanico najrazličnejših žanrov, s čimer so, vsaj po odzivu sodeč, presenetili tudi slabo 200 glavo množico, med katerimi je bilo zavidljivo število njihovih glasbenih kolegov iz najrazličnejših slovenskih alternativnih skupin. Začetno skepso dela občinstva je skupina kmalu sprevrgla sebi v prid, saj je na odru celoten kolektiv izgledal izjemno sproščeno, dobrovoljno in pozitivno. Skozi na pol pripravljene teksture so puščali odprt dotok različne godbe, ki so dobile svoj prostor skozi presenetljivo kompaktne, celo ritmično in melodično dodelane nažigaške momente, z občasnimi prvinami noisa. Intenzivnosti nastopa pa je sledila tudi glavna zvezda večera, vokalistka Irena, ki se je znašla v vseh raznolikih oblikah Bastov. Njeni kratki, a atraktivni, močni in slikoviti teksti, so skupaj s sanjavim in agresivnim, skorajda psihedelično doživetim glasom polnili inštrumentalno bazo razpoložene skupine. Z Galovim usmerjanjem skupina sledi sfuzlanim in ekspresivnim vokalnim napadom Irene in mnogokrat zabriše dejstvo, da zasedba ni tako zelo uigrana kot izgleda na prvi pogled. Magični Gombačev klarinet je skupino vodil v vedno bolj ekspresiven in manj strukturiran del, kjer je vse več mesta dobivala improvizacija, dinamika nastopa pa je se je vse bolj izgubljala v predolgih Gombačevih blodnjah. Ko je skupina prvič zapustila oder, se je na bis vrnila z gostom večera, klepetačem N'tokom, ki je na začetku dodal nov elan okrnjeni zasedbi, sloneči zgolj na bobnih ter vokalih. Z Ireno sta se zlila v eno, a sta po vrhunskem prvem delu, vse bolj tavala vsak po svoje, vsak novi pridruženi član pa je na odru prinesel še dodatno zmedenost. Bis je bil vsekakor potreben, vendar se je zavlekel v predolgo blodnjo, ki je prehajala od zelo umirjenih do »zornovskih« momentov in do ustaljenega improvizacijskega dolgčasa ekipe, ki bi morala svoj nastop zaključiti vsaj 15 minut prej.

Prednost Bastov je, da se zasedba dodobra pozna in vedo kaj lahko eden od drugega pričakujejo, prvi del koncerta pa je bil zelo energičen, iskren in lepo strukturiran. Presenečenje nad odličnim regularnim delom nastopa pa je žal skazil predolg in neodločen bis, kjer zasedba ni več tako zavzeto sledila bravuroznim Ireninim eskapadam, temveč se je bolj ukvarjala sama s seboj, lastnimi egotripi in individualističnimi pristopi. V povprečje bisa pa je vklopil tudi sprva poživljajoči gost z urgentnim vokalom N'toko, ki na koncu na odru sploh ni več funkcioniral, medtem ko je skupina vse bolj razpadala.

pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>