Četrtek, 14. 2. 2008
mcolner
* Pred koncem lanskega leta je v redko prebujeno domačo diskografsko bero svoj prispevek dodala zasedba Brutart, ki je po osmih letih delovanja povila svojo debitantsko ploščo z naslovom Mimic. Delovanje zasedbe umeščajo v čas ponovnega prebujanja metalurške scene, ki je bolj kot kadar koli prej ravno v novem tisočletju tudi komercialno zacvetela in razširila število svojih zvestih poslušalcev. Na domačem prizorišču je tovrstnim bendom izjemno redko uspevalo preseči ozke državne meje ali se celo žanrsko in izrazno osamosvojiti. Izjeme, ki kažejo povsem nasprotno sliko, lahko v vsej zgodovini domače metalske scene preštejemo na prste ene roke.
Deloma lahko pomanjkanje lastnih kreativnih idej in nesposobnost osamosvojitve izpod natančnega in surovega diktata klišejev metalske godbe pripišemo tudi četverici iz zasedbe Brutart, ki se več kot očitno poslužuje recikliranja zlatih časov žanra death metal. Kljub temu pa odlična interpretacija, doslednost in kakovost posnetkov deloma opravičuje tudi idejne pomanjkljivosti tega tekočega in tehnično dovršenega morbidnega metala.
Brutart je zasedba štirih zanesenjakov, ki so svojo pot začeli leta 2000 in se po nekaj letih neambicioznega preigravanja v vadbenem prostoru prebili med pomembnejše izvajalce tega udarnega žanra na območju Slovenije. Že njihovi prvi demoposnetki izpred petih let so nakazovali trenutno avtorsko izraznost, ki se izkazuje v rahli odklonskosti od osrednjih tokov trenutne metal scene. Pospešeno nadaljnje delovanje je preprečil odhod polovice članov skupine, kar je preostalima dvema uspelo konsolidirati šele po nekaj letih, ko so Brutart v osveženi postavi ponovno presenetili zvesto metalsko srenjo z albumom Mimic.
V nasprotju z večino tovrstnih skupin se Brutart trudijo svoje delovanje podkrepiti tudi z zanimivo celostno podobo in filozofsko utemeljitvijo svoje glasbe. Ime zasedbe je izbrano na povsem konceptualnih predpostavkah in se nanaša na teoretske raziskave Jeana Debuffeta, ki je za l'art brut označil dela, odmaknjena od osrednjih vplivov tradicije klasičnih smeri, ki iščejo inspiracijo zgolj na podlagi lastnih osebnostnih vzgibov.
V tem kontekstu bi seveda pričakovali vsaj kakšno manjšo revolucijo znotraj metal godbe, ki se izkaže za povsem klišejsko podobo death metala stare šole. Poslušalcu se porajajo različne konkretne asociacije in neposredne reference na različne pomembnejše bende, ki so ustvarjali konec osemdesetih in predvsem v prvi polovici devetdesetih. Osnovna motivika plošče, ki jo je mogoče definirati že na podlagi nekaj slišanih komadov, se navezuje na srednje-metražni tempo in skrajno morbidne, na čase otožne kitarske rife, ki kažejo tudi velike afinitete do tako imenovanega doom metala.
Tako je kar težko razločevati posamezne specifike med 11 komadi, ki se trdno oprijemajo predpisane motivike in poteka določene kompozicije, ki je vselej na las podobna prejšnji. Počasno morbidno rifanje, inovativna tolkalska spremljava, ki se vseskozi poslužuje natančnih vpadov dvojnega bas bobna, in zlasti udarno kruleči vokalni prispevek, se skoraj neposredno nanašajo na zgodnje delovanje nizozemske zasedbe Gorefest. Poleg tega lahko v dvajsetletni zgodovini death metala najdemo še mnoge vplive, ki jih fantje zaenkrat uporabljajo vse preveč neposredno.
Tako nam Brutart ponujajo izvrstno, praktično brezhibno izvedbo, ki nostalgičnemu oboževalcu ponuja potopitev v zlato obdobje death metala, ki je pred dvajsetimi leti pomenilo pomembno protiutež mehkejšim in bolj mainstreamovskim segmentom metalske godbe. Luknje v pomanjkljivem avtorskem pristopu in večja svežina, ki bi poslušalca privabila k bolj zavzetemu poslušanju dokaj monotone glasbe s plošče Mimic, bodo do nadaljnjega ostale veliki dolg omenjene zasedbe za naslednji studijski izdelek.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >> Re: BRUT ART: Mimic (On Parole Productions, 2007) (ponovitev 21. 2. '08 ob 10.0
slimer [12/02/2008]
Brutart bodo težko tvoji dolžniki. Če pa že, na naslednji plati toliko bolj.
odgovori >>