Torek, 19. 2. 2008
tadej
* Kapital Band 1 (beri: kapital band ajns) je projekt Dunajčana Martina Brandlmayrja in Berlinčana Nicholasa Bussmanna, "Playing by Numbers" pa je njuna druga studijska plošča. Brandlmayr je ena najpomembnejših figur dunajske eksperimentalne scene, saj se je okoli njegovega unikatnega igranja bobnov napletlo kar nekaj projektov, ki si razpoznavnost in lastno identiteto najopazneje zagotavljajo ravno preko značilnega pulziranja, kot posledice vpenjanja zvoka v Martinove ritmične vzorce. Tako se je preko zasedb kot so Radian, Trapist in seveda Kapital Band 1 razvila svojevrstna dunajska estetika, ki se razrašča in razvija v različne smeri. Seveda pa na plošči "Playing by Numbers" ne smemo zanemariti Nicholasa Bussmana. Ta sicer še zdaleč nima tako karakterističnega izraza kot prej omenjeni Dunajčan, vendar ni zaradi tega njegov doprinos h končni podobi plošče nič manjši. Bussman je svojo pot začel kot čelist, kasneje se je vrgel v elektrončkanje, v zadnjem času pa se v projektu Alles 3 (beri: ales draj) že pajdaši z eminenco japonske avandgarde, ultimativnim piskačem Toshimaro Nakamuro. Z njim je sodeloval tudi Martin Brandlmayr, med drugim pa med njegovimi obsežnimi sodelovanji najdemo tudi Christiana Fennesza, Davida Sylviana, Otoma Yoshihideja, Johna Mcentireja iz skupine Tortoise, Satchiko M in še mnogo drugih. Na nekaterih koncertih v okviru aktualne turneje pa bodo duetu Kapital Band 1 družbo delali še Tony Buck iz tria The Necks, Werner Dafledecker, Clare Cooper ter Andrea Neumann.
Plošča "Playing by Numbers" je dolga le 33 minut, sestavljena pa je iz treh komadov, ki se v slogu konceptualnih albumov pretakajo eden v drugega, čeprav gre za tri precej različne glasbene kose. Prvi komad je pravzaprav edini sapo jemajoči del plošče, kjer se v maniri elektro-akustične glasbe briše meja med organskim in sintetičnim ter meja med samplanjem in živim igranjem. Brandlmayerjevi bobni skačejo iz vzvratno predvajanih posemplanih izzvenov, kar se sliši kot zvočna implozija, ki jo v končni fazi dovršijo udarci bobnarskih palic. Tako dobimo nekakšno ritmično gverilo, ki se sunkovito zažira v odlično posneto milozvočje ksilofona, ki v svojem nadnaravnem izzvenevanju in visokih frekvencah namiguje celo na sintetične imitacije tega inštrumenta. V tem komadu imamo tako opravka z neverjetnim združevanjem brezbrižne sanjavosti in pulzirajočih ritmičnih vpadov, saj se nam Brandlmayr tu pokaže v svojem celotnem tolkalskem spektru: v počasni, a sunkoviti algoritemski bobnarski agresiji ter občutku za delikatna tankozvočja. Tudi Bussman tu odlično opravi svoje delo, saj z minimalističnimi posegi akustičnih inštrumentov in elektronike ravno prav začinja zvočno sliko ter jo z odločnejšimi potegi loka po strunah čela navidezno premika in odgrinja.
Drugi komad je v spajanju sintetičnega in organskega še bolj dovršen, a je dolgočasen kot dunajska ulica v nočnih urah, od koder tudi prihajajo terenski posnetki, uporabljeni v tej kompoziciji. Pravzaprav je prva asociacija ob tem komadu prizor iz filma Nostalgija, v režiji Andreia Takovskega, in sicer, ko mora glavni igralec prenesti svečo čez prazen bazen, ob tem pa mu plamen vedno ugasne in zato svojo nalogo neumorno ponavlja. Vsaka stvar, ki pade v objektiv Tarkovskega, pa naj bo sicer še tako nezanimiva, ponavadi pri njem postane zlató oziroma zlata torbica, če se izrazimo današnjemu času primerno. In v omenjenem kadru imamo kot vedno čudovite detajle, ki pa postanejo nepomembni oziroma obrobni zaradi pretiranega tečnarjenja z mislijo "sveča". Podobno situacijo imamo tudi v drugem komadu iz plošče Playing by Numbers. Polno čudovitih detajlov, a 15-minutno ponavljanje glavnega motiva, ki je zvok mimobežnega avtomobila v kombinaciji s čelom, spreobrne poslušalčevo pozornost v hrepenenje po koncu komada.
Za konec pa nas čaka še neprijetno presenečenje. To je petje Nicholasa Bussmanna. Tudi tokrat se potrdi "pravilo", da imamo zvočne eksperimentatorje radi, dokler ne začnejo odpirajo svojih ust. Namreč, opažam nek pevski trend, za katerega sumim, da je posledica vpliva melanholične indie glasbe, le da gre v polju eksperimentalne elektronike zadeva še globje, v sam eksces dekadenčne artikulacije. In prepričan sem, da obstaja neka skrivna vez med kamniškim župnikom, od koder sam prihajam, in eksperimentalno avantgardo, saj številni posnemajo njegov unikatni pevski stil. Bussmann pa gre tu še dlje in s ponavljanjem enega in istega verza poslušalca prestavi v čas šmarnic in litanij – naš župnik jih je seveda pel in zato so bile še trikrat daljše. Tako nam Bussmann z glasom Antonya na smrtni postelji, ko ga zapusti vsa genijalnost in mu ostane le še presežna svetovna žalost, pred očmi nariše domačega župnika, ki se s parimi lasmi, počesanimi čez sijočo plešo, lesketa v soju matere božje in s pesimističnim glasom čaka na osmislitev po smrti. Zato je zadnji, 7 in pol minutni komad, v resnici 1 uro dolga litanija, ki spominja na nekakšen vatikanski nokturno.
"Playing by Numbers" je tako plošča, ki drži kvalitetni zvočni nivo od začetka do konca, vendar pa se zaradi komponiranja zadeva iz potencialnega presežka sprevrže v čedalje večje razočaranje.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>