Matija Dedić na včerajšnjem koncertu v Klubu Cankarjevega doma!!!
* Sinočnji večer v prenovljenem Klubu Cankarjevega doma, na katerem se je predstavil hrvaški pianist Matija Dedić, je ponudil več od napovedanega, saj sta se v drugem delu koncerta Dediću pridružila vokalna gosta, po drugi strani pa smo dobili manj, kot smo pričakovali, saj je bil dvodelni nastop koncipiran malce preveč neizenačeno.
Poglavitna odlika večera je bila slogovna raznolikost, ki smo jo lahko tudi sicer pričakovali, saj je hrvaški pianist, sicer sin kantavtorja Arsena Dedića, znan ne le po gojenju tako klasičnega kot tudi jazzovskega pianizma, ampak tudi po sodelovanjih s številnimi kantavtorji in pevci – recimo mu takole – zahtevnejšega popa. Že prvi, solistični del koncerta je vseboval precejšnjo eklektičnost, ki pa ni ogorožala celovitosti Dedićevega nastopa. Z zbrano in predano virtuozno igro, ki ni nikoli prešla v samovšečnost ali razkazovanje, se je Dedić sprehodil tako po lastnih skladbah, kakor tudi po repertoarju hrvaške klasične skladateljice Dore Pejačević ter tudi jazzovskih standardih, denimo Herbieja Hancocka in Theloniousa Monka.
Dedić je v izvedbah pokazal, ponekod pa le nakazal, možne poti združevanja klasike in jazza; skladbe obeh zvrsti je odigral z vznesenostjo in pazljivostjo, enako poudarjajoč zasanjano liričnost in prekipevajočo, udarno bohotnost razvejanih akordnih grozdov. Občutek imamo, da mu malenkost bolj ležijo počasnejše, počasi se razvijajoče se teme, kakor pa tiste bolj zapletene, polne izbruhov in ritmičnih menjav. Višek tega zgoščenega nastopa je bila gotovo njegova skladba Last Exit, sicer del repertoarja benda Boilers, v katerem tudi sam igra; v njej je nekako povzel vse svoje vrline in strnil svoja glasbena zanimanja: od udarnega, boogie riffa, ki pelje melodijo, prek improviziranih delov, polnih nijans in čustvenih prelivov, do meandriranj in swinganja ter tudi nenadnih premolkov. Prvi del je sklenil z navdihnjeno različico Monkove 'Round Midnight z obilo improvizacije in inventivnosti.
V drugem delu se mu je najprej v dveh jazzovskih standardih pridružil pevec Kristijan Beluhan, ki je pustil bolj bled vtis, sploh pa v prvi pesmi, My Foolish Heart, zaradi katere klavrne izvedbe smo se že pošteno zbali, da nadaljevanje večera ne bo tako dobro kot njegov začetek. K sreči se je Beluhan poslovil z drugo pesmijo, My Funny Valentine, ki jo je odpel veliko bolj suvereno, z mešanico jazzovskega croonerstva in opernega petja. Veliko boljša je bila druga gostja, mlada kantavtorka Lea Dekleva, ki se je predstavila tako z avtorskimi pesmimi, kot tudi s predelavami pesmi Arsena Dedića.
Deklevova se je usedla tudi za klavir in se izkazala kot odlična glasbenica ter kantavtorka in interpretka – posebej smo si zapomnili njeno različico Arsenove pesmi Tvoje tijelo, moja kuća –, za katero je res škoda, da jo ne poznamo bolje. V nadaljevanju je Dedić spet nastopil solistično, večinoma s skladbami svojega očeta, eno je izvedel tudi na pričakovanem dodatku. Hrvaški pianist je vsako pesem uvedel z ne vedno ravno kratkim nagovorom, ki pa tudi ni bil vedno tekoč. Občutek imamo, da bi se z zmanjšanjem besednih vpadov povečala dinamika koncerta, sploh pa je škoda, da ni že v prvem delu predstavil svoja gosta, ali pa da ni Deklevova nastopila tudi na dodatku, saj je bilo očitno, da jo je občinstvo zelo lepo sprejelo. Takšen koncept bi pričakovali toliko bolj, ker je šlo za prvo solistično predstavitev Dedića pri nas, in v tej luči tudi preseneča, da ni v repertoar uvrstil kakšno pesem Gibonnija, katerega pesmi je na albumu Tempera obdelal povsem samosvoje.
Bil je vsekakor prijeten in poučen večer z odličnim glasbenikom, za katerega je tudi morda nekoliko utopično pričakovati, da bo v enem samem nastopu razkazal vso širino svojih pristopov ali glavnino svojih raznolikih projektov. A vseeno ostaja vtis malce šekasto zloženega scenosleda, saj bi z malenostnimi popravki cel večer minil veliko bolj konsistentno.
V Klubu Cankarjevega doma se je ob dragem pivu dragoceni Dedićevi muziki predajal Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>