Slovenski mediji kar pokajo od hvalospevov umrlemu Janezu Drnovšku. Na televiziji se vrtijo posnetki ostarelih in mladih, ki jočejo in žalujejo za bivšim predsednikom. Drnovška se totalno nekritično predstavlja kot največjega sina naroda, ki da je kot žarek sonca in dobrote svetil med grabežljivimi politiki. Omenja se njegov angažma za Darfur, Strojanove in nasploh za popravo vseh krivic na svetu. Mediji pa v navalu žalovanja in čaščenja pozabijo Drnovška postaviti v kontekst njegovega celotnega političnega delovanja in mu konec koncev tako izkazati še večjo čast, saj bi ga prikazali v resnični luči.
Zanimivo je, kako malo potrebujejo ljudje, da projicirajo vse svoje upe in želje v eno samo osebo. Treba pa se je vprašati, koliko ljudi bi Drnovška sploh poslušalo, kaj šele upoštevalo, če ta svojih pozitivnih misli ne bi širil s pozicije oblasti oziroma moči. In, ali imajo te pozitivne misli sploh kakšno substanco ali zaledje? Če izhajamo iz stališča, da je delovanje v dobro prebivalcev politikova dolžnost in ne njegova diskrecijska pravica, potem se raje osredotočimo na dejanja, ki opevanemu odrešeniku nikakor niso v čast. Tukaj lahko omenimo neangažiranje za pravice istospolno usmerjenih, kot najbolj očiten primer Drnovškove lažne pozitivnosti pa moramo izpostaviti ignoriranje izbrisa in posledičnih težav, ki so doletele žrtve tega dejanja. Poslušajmo najprej komentar Mitje Blažiča, predsednika Društva za integracijo homoseksualnosti:
Mitja Blažič pa je dodal še tole:
Svoj pogled na delovanje Drnovška v primeru izbrisanih je podal Aleksandar Todorović, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov:
Drnovšek je drugo polovico svojega predsedniškega mandata zaznamoval z duhovno preobrazbo in neverjetno rastjo. Močno je zagovarjal mir, sožitje, razumevanje in duhovnost. Isti človek je leta 1999 kot predsednik vlade podprl NATO-ovo ilegalno bombardiranje Jugoslavije, za katero je zdaj že znano, da ni imelo nikakršne resne zveze z obrambo kosovskih Albancev. Na vso silo je podpiral vstop Slovenije v NATO. Že preobražen v mirovnika je vseeno kot vrhovni poveljnik podpisal napotitev slovenskih vojakov v Irak, svoj blagoslov pa je dal - kljub prvotnemu nasprotovanju - tudi Zakonu o azilu, ki je pravice prosilcev za azil še dodatno skrčil. Če zakona ne bi podpisal, bi mu lahko grozila tudi odstavitev. Vseeno pa je ohranil aureolo borca za pravice zatiranih in ubogih.
Za mnenje smo poklicali tudi v Avstrijo in Italijo, in sicer predstavnike zamejskih Slovencev. Najprej poslušajmo izjavo Rudija Vouka iz Narodnega sveta koroških Slovencev:
Svoj pogled je z nami delil tudi Rudi Pavšič, predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Italiji:
Ob smrti človeka, ki je tako močno zaznamoval politično in družbeno življenje v Sloveniji, bi pričakovali bolj objektivno povzemanje njegovih zaslug in napak, čemur v teh dneh nismo priča. Kar smo našteli, sigurno ni edino, kar je treba v zvezi z Drnovškovim delovanjem omeniti, je pa to nujno potrebno izpostaviti in postaviti njegovo politiko v širši kontekst. Pretirani hvalospevi niso namreč v čast nikomur. Niti pokojnim politikom ne.
OFF Poročilo o še nekaterih drugih Drnovškovih zaslugah je spisal Boris.
Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent
Komentarji
komentiraj >>