Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 105: skupina Sputnik / predavanje Manray Hsu / razstava Čestitke, obračuni in načrti (5385 bralcev)
Sreda, 27. 2. 2008
mcolner



V galeriji Vžigalica, ki deluje pod okriljem Mestnega muzeja Ljubljana, se je danes žal že zaprla fotografska razstava z naslovom Sputnik: na meji. To je bila skupinska razstava osmih freelance fotoreporterjev iz srednje in vzhodne ali tako imenovane »nove« Evrope, ki so člani skupine Sputnik Photos. To skupino sicer sestavlja deset uveljavljenih fotografov, ki delajo za pomembne časopisne hiše in imajo že številne izkušnje, zlasti s fotografiranjem ljudi v deprivilegiranih družbah.

Sputnik Photos se je tako kot prvi umetni satelit, izstreljen v zemeljsko orbito leta 1957, točno petdeset let kasneje izstrelil v orbito Evropske unije, da bi poročal o njenem dogajanju na meji med ilegalnim in legalnim, med sanjami o obljubljeni Evropi in kruto kapitalistično realnostjo. Razstavo z mednarodnim naslovom At the Border je finančno podprla Evropska kulturna fundacija, v Sloveniji pa sta jo soorganizirala Mestni muzej Ljubljana in Galerija Fotografija. Pred Ljubljano je bil ta sklop fotoesejev predstavljen že lani na Slovaškem in dvakrat na Poljskem.

Vodilna tema Sputnik Photos je torej ukvarjanje s problematiko ilegalnih delavcev v novih članicah Evropske unije. Izpostavljena so vprašanja, kako se ti znajdejo v tujem okolju, kulturi, jeziku, kako so družbeno sprejeti in kakšne so njihove težave, hrepenenja in želje. Kot so nove članice, ki so se komaj otresle realsocialistične preteklosti, še do nedavnega predstavljale največjo grožnjo preseljevanja čez šengensko mejo, se je zdaj ta ista problematika ilegalnih imigrantov preselila v vzhodni del razširjene Evropske unije.

Osem fotografskih esejev prikazuje življenje in težave ilegalnih delavcev na Poljskem, Češkem, Slovaškem in v Sloveniji kot tudi situacijo njihovih družinskih članov, ki so ostali v domovini ali pa so bili tja deportirani. Čeprav se zdi, da je Slovenija v tem primeru bolj tranzitna dežela, je realna situacija taka, da vse premalo vemo o dejanskem stanju ilegalnih imigrantov. Zato je pohvalno, da dva izmed osmih sodelujočih fotoreporterjev prihajata iz Slovenije, Manca Juvan in Domen Pal, ki sta dokumentirala položaj
azilantov pri nas.

Zanimivo je tudi, da sta se izmed vseh nastopajočih avtorjev edina poslužila klasične črno-bele fotografije,
čeprav je treba poudariti, da je bolj pomembna prikazana problematika kot estetska komponenta fotografije. Slovenski javnosti bolj znana fotografinja Manca Juvan je nekoč delovala kot fotoreporterka časopisne hiše Delo. Že trikrat zapored, med drugim tudi letos, je prejela nagrado za fotoreportažo na natečaju Fotografija leta revije Emzin.

Njena zgodba v primerjavi z ostalimi predstavljenimi deluje skoraj romantično in nekam versko kičasto. Prikazuje namreč dvajsetletnega Sergea, ki je po dolgi poti pribežal iz Kameruna in se povsem nepričakovano ustalil v Sloveniji. Ta je takrat pravkar postala članica Evropske unije in mu celo dodelila status begunca.
Ker je Serge veren kristjan, se doma ni želel pokoriti stričevi želji po spreobrnitvi v islam, zato mu je ta grozil s smrtjo. Njegovo neomajno vero dokazuje tudi fotografija njegovih rok, ob katerih leži verižica s križcem. Serge si želi postati profesionalni igralec nogometa, zato je na štirih manjših fotografijah prikazan med treningom. Ostale ga prikazujejo med vožnjo s trolo, sprehodom po ljubljanskih ulicah ali
nakupovanjem v Mercatorju, kjer se vseskozi seveda druži le s tujci.

Bolj kritičen je verjetno položaj prebivalcev azilnega doma v Ljubljani, kar kaže že nedavni primer dveh Rusov, ki sta si zaradi nemogočih razmer prerezala žile, gladovno stavkala, dokler jima naposled le ni uspelo pobegniti. Domen Pal je posnel intimno fotoreportažo o različnih prosilcih za
azil v Sloveniji, ki so bili ujeti med tranzitom ali v želji po stalni naselitvi. Predstavljeni so na primer Bosanci, ki delajo na črno na gradbišču, preganjani judovski Rusi, kosovski Romi, Moldavci in Iračan.

Na razstavi je zastopanih največ poljskih fotoreporterjev. Vsi so dokumentirali stanje ilegalcev na Poljskem, kjer jih je verjetno tudi največ v vzhodni Evropi. Največjo etnično manjšino na Poljskem tvorijo Vietnamci, ki večinoma prodajajo oblačila in delajo v barih in restavracijah. Že samo v Varšavi jih je okoli 30.000, med katerimi je približno 80 odstotkov ilegalcev.

Eden izmed njih je 28-letni Linh, katerega zgodbo je dokumentiral poljski fotoreporter Rafal Milach. Tako kot večina Vietnamcev dela Linh na "Jarmark Europa", ki je največja odprta tržnica v srednje-vzhodni Evropi. Linh dela po štirinajst ur na dan, ima ženo in dojenčka, plačuje drago
najemnino, poleg tega pa pošilja denar svojcem v domovino. Njegova skupnost je na Poljskem zelo zaprta in tradicionalna. Na fotografijah vidimo Linha v vietnamskem klubu, stolpnice, v katerih živijo vietnamske družine, vietnamsko poroko in domači oltarček. Na ostalih slikah pa Linh spi ali dela.

Prav tako na varšavskem »Jarmark Europa« dela Maša iz Belorusije, ki jo je upodobil Jan Brykczynski. Maša se preživlja tako, da kuha lastno žganje in ga pretaka v prazne steklenice vodke Finlandia. V Belorusiji ima desetletno hčer, ki živi pri babici, in bivšega moža Andreja. Vsake toliko jo obiščeta, a večinoma je Maša na Poljskem sama in jima zgolj pošilja denar.

Mašina zgodba se nadaljuje z bivšim možem Andrejem, ki ga na daljavo vzdržuje v Belorusiji. Njegovo zgodbo je posnel češki reporter Filip Singer. Andrej živi v majhnem beloruskem mestu skupaj z očetom in bratom. Vzdušje na fotografijah je zelo turobno in radikalno: od savne in metanja v sneg do Andrejevega pretiranega navduševanja nad orožjem in zgodovino druge svetovne vojne ter tesne povezanosti s starejšim bratom Koljo, ki vodi klub mladih militaristično usmerjenih beloruskih nacionalistov.

Opus Andreja Balca je vsekakor veliko večji od razstavljene produkcije, saj je portretiral številne ilegalne ukrajinske delavce na Slovaškem. Poleg fotografiranja je vsakemu postavil ista vprašanja, kot so ime, starost, poreklo, družina, izobrazba, koliko časa ste že na Slovaškem in katera je vaša največja želja. Portretiranci so večinoma tipični gasterbajterji: moški srednjih let in žalostnih oči v zanemarjenih samskih domovih. Doma imajo družino, njihove želje pa so preproste in banalne.

Poljakinja Agnieszka Rayss je predstavila življenje
dveh Gruzijk, Tamriko in Sofije, ki prav tako živita in delata na črno v Varšavi, seveda na »Jarmark Europa«. Tamriko je na Poljskem rodila dva sinova, tako da je prišla še njena mati, da bi ji priskočila na pomoč. Vendar so jo z otrokoma ujeli policisti in jih deportirali nazaj v Gruzijo. Zdaj mora Tamriko živeti sama in težko garati, da jim lahko pošilja zaslužen denar.

Nadaljevanje te zgodbe lahko vidimo v fotografijah Gruzijke Justine Mielnikiewicz, ki je obiskala Tamrikina sinova in ostalo družino v Gruziji. Sestra in njen fant Ramaz že tri leta zgledno skrbita za sinova in ju vzgajata enako kot svoja, a otroka neizmerno pogrešata svojo mater, kar je razvidno že iz njunih žalostnih pogledov. Na slikah lahko opazujemo, kako se zdaj poslavlja tudi Ramaz, da bo prav
tako odšel služit denar na Poljsko.

Seveda je neizogibno, da potegnemo vzporednice med razstavo Na meji in sočasno razstavo em>Šengenske ženske, ki je še do jutri na ogled v galeriji ŠKUC. Sicer je obravnavana problematika v drugem primeru malce drugačna, zlasti v smislu izključno ženskega in ex-jugoslovanskega vidika, a vendar je v obeh primerih izpostavljen vnebovpijoč in pravzaprav edini problem. Namreč ta, da samo zato, ker si rojen na drugi strani meje, nisi upravičen do tako imenovanega »boljšega« oziroma »normalnega« življenja. In da si, ko poskušaš kaj spremeniti, avtomatično označen za ilegalca ali človeka nižje vrste.

Slovenija zaenkrat še ni obljubljena dežela, ker tudi ni tako odprta kot druge države, vendar si ne smemo zatiskati oči in se sprenevedati, da je položaj ilegalcev pri nas zgledno urejen. Stanje je še veliko hujše, kot je prikazano v omenjenih dveh reportažah slovenskih avtorjev, saj veliko imigrantov nima svobode gibanja in živijo v azilnem domu kot v zaporu, kaj šele da bi lahko delali na črno.





V seriji javnih predavanj o kuratorskih praksah v Projektni sobi zavoda SCCA so minuli torek gostili tajvanskega kustosa Hsu Manraya. Hsu pravzaprav deluje
interkontinentalno. Poleg kuriranja pomembnih razstav na Tajvanu deluje tudi v Evropi. Živi v Barlinu in Tajpeju. Skupaj z Vasifom Kortunom bo kuriral letošnji Tajpej bienale, sokuriral pa je že ta isti bienale leta 2000 z naslovom The Sky is the Limit. Skupaj z Gerardom Mosquero je programsko oblikoval tudi zadnji Liverpoolski bienale leta 2006.


Hsu je v izbrani južnoazijski angleščini govoril predvsem o temeljni temi neformalne politike in sodobne umetnosti, ki vsebinsko napaja njegovo delo v preteklem desetletju. Velika zanka, v katero se ujamejo mnogi umetniški projekti, ki se ukvarjajo z družbenimi problemi, je objektivizacija obravnavanega subjekta. Oziroma njegovo prevrednotenje v umetniški objekt, ki je poleg tega tudi predmet umetnikove afirmacije v umetnostnem sistemu. Glede na izbor, ki nam ga je predstavil gostujoči kustos, se tega zelo dobro zaveda. Kljub temu da deluje v polju umetnosti, ki je tudi sama po sebi institucija in narekuje določeno mero afirmacije. Poslušajmo, kako je na predavanju zaokrožil svoja osnovna konceptualna izhodišča.



Izjava: Hsu Manray


Na predavanju je Hsu Manray predstavil predvsem dve odmevni razstavi Wayward Economy oziroma Nestalne ekonomije in Naked Life oziroma
Golo življenje
, ki ju je v letu 2006 kuriral skupaj z Maren Richter.

 


Izjava: Hsu Manray

 


Hsu Manray je med predavanjem nanizal mnoge projekte, video dela, instalacije. Po svoji formalni in vsebinski celovitosti so presegali večino projektov, ki se kitijo z družbeno in politično angažiranimi vsebinami. Iz razstave Golo življenje v Muzeju sodobne umetnosti v Tajpeju, imenovanem MOCA, ki jo spremlja tudi zelo pregledna spletna stran, izpostavimo dve deli, ki dobro predstavita vsebinsko prodornost kustosovega izbora.


Video Re Looking malezijskega umetnika Wong Hoy Cheonga je izmišljeni zgodovinski dokumentarec o malezijski kolonizaciji Avstrije pred 250 leti. Video vsebuje mnoge intervjuje z Avstrijskimi migracijskimi delavci, ki
se v želji za zaslužkom množično selijo v Malezijo. Wong intervjuja tudi malezijske uradnike za migracijske zadeve in socialne delavce. Če obrnemo kolonialna razmerja, postane kolonialna zgodovina, ki jo pišejo kolonialne sile, izredno žgečkljivo humorna.


Tudi korejska umetnica Kyungah Ham s svojim dolgoletnim projektom kraje pribora in ostalih predmetov iz
restavracij in hotelov po celem svetu naredi izvrsten komentar na zahodni postkolonialni sistem. Predmete razstavi kot muzejske objekte, z opisi izvora in tako dalje. S tem smeši predvsem zahodni muzejski sistem, v katerem je večina predmetov ukradenih iz bivših kolonij.


Iz razstave Nestalne ekonomije pa omenimo zgolj projekt RE-CODE.COM. Ameriški umetniški kolektiv je leta 2003 postavil internetno stran, ki bi potrošnikom omogočala neposredni vpliv na ceno določenih produktov, saj predvsem bolj znane blagovne znamke postavljajo svoje
cene zelo arbitrarno. Kupci so si lahko na strani natisnili nalepke s črtno kodo cenejšega proizvajalca in jo med nakupom v trgovini prelepili čez prvotno kodo. V roku desetih dni je stran obiskalo milijon kupcev, kar je pritegnilo
pozornost korporacije Walmart. Stran so morali zapreti po enem mesecu zaradi domnevnega napeljevanja na kazniva dejanja.


Čeprav je bil ogled omenjenih projektov nadvse zanimiv, gostujoči kustos poleg konceptualnih okvirov, v katerih deluje, in rezultata svojih prizadevanj ni neposredno govoril o kuratorskih taktikah in strategijah, ki pripeljejo do tako pronicljivega rezultata. Zato smo ga o tem povprašali v intervjuju. Prisluhnimo njegovemu komentarju:


 



 

 

 


Po odmevni razstavni produkciji Kolektivnih akcij in njihovega v mednarodnem prostoru najbolj prepoznavnega člana Andreja Monastirskega je edino delujoče razstavišče Moderne galerije na Slovenski cesti postalo domovanje jubilejne razstave ob šestdesetletnici nacionalne ustanove za moderno in sodobno umetnost. Prav v letu 2008 je bila Moderna galerija primorana v povsem skromno obeleženje jubileja, ki jih je ponavadi praznovala z odmevnimi preglednimi razstavami, tokrat pa je lahko izkoristila le minimalno kvadraturo Male galerije.


V skladu s situacijo, ko uradna kulturna politika obrača hrbet sodobnim umetnostnim praksam z argumentacijo o njihovem elitizmu, se je vodstvo ustanove odločilo za konceptualno pripoved o različnih obletnicah, proslavah, jubilejih, ki jih je vselej zaznamovala politična, družbena in ekonomska situacija vsakršnega časa. Moderna galerija ima dolgo zgodovino boja za neodvisnost, ki je kot nacionalna javna ustanova nikdar ni in je tudi ne bo dosegla. Vselej je bila do neke mere podvržena uradni kulturni politiki, ki jo je prilagajala svojim trenutnim idejam in potrebam vsakršne vladavine.


Danes je situacija, v katero je vržena ta institucija, morda na najbolj kritični točki. Kot povzame v predgovoru kataloga aktualna direktorica, Zdenka Badovinac, je Moderna galerija ponovno na precepu svojega delovanja, ko bi se dokončno morala preoblikovati v muzejsko ustanovo z dvojno vlogo in se po tolikih letih diferencirati v Muzej moderne in Muzej sodobne umetnosti s pripadajočimi prostorskimi kapacitetami, ki bi presegla zgolj funkcijo razstavišča.


Poslanstvo Moderne galerije je bilo že v svojih idejnih zasnovah mišljeno kot izredno napredno, saj bi morala postati osrednje prizorišče predstavljanja sodobnih zvrsti likovne umetnosti. Za tovrstno ustanovo je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja lobiral vplivni Izidor Cankar, a je v tedanji monarhiji ni uspel udejanjiti. Svoja prizadevanja je utemeljeval z besedami: »Razmere v razstavnih dvoranah Narodne galerije silijo odbor, da išče za njene zbirke novega prostora. Kabinet tujcev, gotska soba, dvorana sodobne umetnosti so pretesne. Najboljša rešitev teh vprašanj bi bila, da se zgradi nov razstavni paviljon in združi galerijo sodobne umetnosti.«


Tako je predzgodovina in zgodovina Moderne galerije povezana z večnimi prostorskimi težavami. Moderna galerija tako bojda že ob svoji ustanovitvi leta 1948 ni bila
dovolj prostorna za vse načrtovane aktivnosti, ki naj bi jih tovrstna ustanova opravljala.


Dokumentarna razstava Čestitke, obračuni in načrti v Mali galeriji se tako izkazuje kot premišljena konceptualizacija burne preteklosti in različnega odnosa političnih struj in javnosti do ustanove. Oblikovali sta jo umetnica Alenka Pirman in oblikovalka Tanja Radež, ki sta kot rdečo nit povzeli načine obeležitve obletnic v različnih obdobjih. Tako so stene prenapolnjene z enotnimi majhnimi printi in pripadajočimi izseki izjav različnih govorcev na jubilejnih proslavah. Črno-bele dokumentarne fotografije
popeljejo gledalca v vsa obdobja šest desetletij dolge preteklosti in prikažejo odmevnejše razstavne produkcije, ustvarjene v ta namen. Izseki izjav, ki spremljajo sleherno podobo, pa nekako obvisijo v zraku, saj ob umanjkanju širšega konteksta ne uspejo v zadostni meri prenesti sporočila.


Celoten koncept in zgodba Moderne galerije je v izdatnejši meri povzeta v pripadajočem katalogu, kjer so objavljeni nagovori slavnostnih govornikov in medijski odzivi na te dogodke.


Leta 1949 se je zgodilo tako imenovano profesionalno rojstvo Moderne galerije, ki je kot institucija prvič v svojih prostorih vsebinsko in organizacijsko priredila razstavo Slovenski impresionisti. Ob doprsni Titovi skulpturi sta obiskovalce nagovorila tedanji ravnatelj Anton
Gojmir Kos ter minister za prosveto, doktor Jože Potrč. Nagovora sta bila pod vtisom pretekle vojne v duhu časa mlade socialistične države povsem slavilno ideološko obarvana, poudarila pa sta tudi pomembnost tovrstne ustanove za predstavljanje novih dosežkov aktualnih umetnikov.


Ob desetletnici ustanove leta 1958 sta zbrane nagovorila ravnatelj Zoran Kržišnik in profesor Marij Pregelj, predstavnik Sveta za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije. Pregledna razstava Avtoportret na Slovenskem je do tedaj zbrala največje število domačih avtorjev na eni sami skupinski razstavi. Ob tem jubileju je umetnostni zgodovinar Luc Menaše poudaril nesposobnost državnih organov kraljevine Jugoslavije, da bi vzpostavila tovrstno ustanovo, čeprav je levji delež sredstev za povojno zidavo stavbe po načrtih Edvarda Ravnikarja prispeval Dragutin Hribar s svojim zasebnim kapitalom.


Leta 1973 se je z dokumentarno razstavo počastila 25. obletnica Moderne galerije, kjer je sekretar izvršnega biroja predsedstva zveze komunistov Jugoslavije, Stane Dolanc, namignil zbranim, da Moderna galerija ni dovolj vsestransko povezana s celotnim ustvarjanjem našega naroda. Citiram: »Dokler bodo dosežki kulture zaprti v kulturnih getih in dokler bodo kulturni ustvarjalci zgolj sami med seboj merili svoje moči, ne pa v dialogu s tistimi, ki jim je umetnost resnično namenjena, toliko časa bomo govorili o prepadu med umetnostjo in delovnim ljudstvom, o tako imenovanem nerazumevanju med ustvarjalci kulture in ljudstvom.« Dolančev očitek o elitizmu kulturne in umetnostne srenje je moč aplicirati tudi na kasnejša obdobja, saj je tovrstna diskusija vselej aktualna.


Leta 1978 je bila ob tridesetletnici Moderne galerije prirejena razstava Slovenska likovna umetnost 1945 – 1978, ki je dodobra razklala tedanjo strokovno javnost o tehtnosti selekcije. Del umetnikov, ki niso bili vključeni v za tako široko obdobje izjemno ozko selekcijo, je organiziral protestno vzporedno razstavo. Pojavile so se mnoge javne polemike o pluralizaciji umetnosti, o čemer je vehementno govoril tudi slavnostni govornik Mitja Ribičič, in sicer o spreminjanju zgodovinskih dejstev in potvarjanju zgodovine s strani ustanove. Tudi ta polemika je izvrstno aplikativna na kasnejše dogodke. Nenazadnje se je kar nekajkrat zaiskrilo ob neposrednih nadaljevanjih preglednih razstav po desetletnih obdobjih slovenske umetnosti do leta 2005. Vsekakor mnogokrat tudi upravičeno.


Leta 1988 je Moderna galerija praznovala štirideseto obletnico delovanja. V slavnostnem nagovoru je brez gostov iz visoke politične sfere tedanji direktor doktor Jure Mikuž poudaril prostorsko stisko ustanove in neustreznost
prostorov. Že takrat se je govorilo o adaptaciji Ravnikarjeve stavbe in dvigu za eno etažo, kar bi omogočilo boljše prostore za stalno zbirko. Vseeno je treba poudariti, da se je le leto dni pred tem Moderna galerija zaradi neustreznosti odrekla dislociranemu razstavišču, Jakopičevi galeriji.


Ob petdesetletnici ustanove je bila leta 1998 izpod rok Zdenke Badovinac in Igorja Zabela pripravljena razstava TANK! Slovenska zgodovinska avantgarda, razstavo
pa je odprl tedanji minister za kulturo Republike Slovenije, Jožef Školč. Iz neznanih razlogov ob tem jubileju ni objavljenih transkriptov govorov prisotnih, direktorice in ministra, kar kaže na občutljivost dogodkov okoli Moderne galerije, ki očitno rabijo neko časovno distanco za njihovo javno objavljanje.


Poleg fotografskega gradiva, primerov prvih razstavnih katalogov iz konca štiridesetih let in na ogled postavljenih pomembnejših publikacij je v Mali galeriji moč uzreti tudi dokumentarni film nacionalne televizije iz leta 1998.
Kot izvemo iz vsebine, je tedaj ambiciozna Moderna galerija zaradi zgrešene kulturne politike ostala na povsem isti točki vse do današnjih dni.


Tako se trenutna pregovarjanja o ustanovitvi in organizaciji Muzeja sodobne umetnosti še vedno ne premaknejo iz mrtve točke. Trenutna politika je tako še
najbolj naklonjena predlogu skupnega razstavišča ljubljanskih ustanov na Metelkovi ulici 22 in ne raziskovalni, arhivski in produkcijsko zmogljivi muzejski javni ustanovi, ki jo Slovenija po vseh teh letih zares potrebuje.


Tako nenazadnje pridemo do zaključka, da je mogoče zgodovino družbenih in političnih premikov v Sloveniji v malem najti v šestdesetletni zgodbi Moderne galerije.
Nikdar izpolnjene obljube kažejo na primanjkljaj kulturne zavesti vsakršnih oblastnikov, ki jim je bila Moderna galerija prej nujno zlo kot ponos. Elitizem, ki ga je leta 1973 izpostavil Stane Dolanc, se nekako nujno pojavi v vsaki tovrstni konstelaciji, tako se je v obdobju slehernega direktorja tudi v Moderni galeriji. Približevanje sodobnih umetnostnih praks širšim ljudskim masam pa je mogoče doseči kvečjemu z boljšim izobraževalnim sistemom in zavestjo o pomembnosti kulture in umetnosti. Vladni Nacionalni svet za kulturo se je v vseh pogledih vrnil na temo izpred 35 let, s tem ko želi prekiniti petnajstletno enoumje sodobnih umetniških praks v Sloveniji. In se vrniti.
Vprašanje je le, kam.



S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse, lep pozdrav in na slišanje zopet prvo sredo v mesecu marcu, ob isti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Katarina Vidic, za tehnično izvedbo je poskrbel Božo, brala pa sta Rok in Jaka.






Komentarji
komentiraj >>