Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LIBANONSKA PROZA DRUGIČ: VÉNUS KHOURY-GATA (3973 bralcev)
Nedelja, 2. 3. 2008
kristinas



Vénus Khoury-Ghata se je rodila leta 1937 v majhni vasici na severu Libanona. Odraščala je v Bejrutu, v družini tiranskega očeta, ki se je redno znašal nad svojimi otroki. Fizično in psihično nasilje je pustilo globoke sledove na celotni družini in v pisateljici že zelo zgodaj zbudilo željo po svobodnejšem življenju. Po končani srednji šoli se je Vénus posvetila študiju literature, leta 1959 pa je bila celo okronana za miss Bejruta. Pisati je začela že pri 15 letih, pod vplivom brata, ki si je nadvse želel postati velik pesnik. Preboj na literarno sceno ji je uspel leta 1966, ko je izšla njena prva zbirka poezije, ki je požela številne kritiške pohvale. Malo kasneje so njene pesmi izšle še v Franciji in tudi tu naletele na dober odziv. K temu je najbrž vsaj malo pripomoglo tudi dejstvo, da je avtorica pisala v francoščini, ki jo je od nekdaj pojmovala kot drugi materni jezik. Čeprav sta bila oba starša arabskega rodu, je oče namreč zahteval, da družina govori francosko. Zbirki pesmi je leta 1969 sledil roman Neprimerni (Les Inadaptés) in nato v različnih časovnih presledkih vse do danes več kot 25 pesniških in proznih del, za katera je prejela številne nagrade, med drugim leta 2000 tudi najvišje francosko odlikovanje - red viteza legije časti.

Zanimiva je tudi kratka avtobiografska razlaga avtoričinega imena:
»Sovražim svoje ime. Ko sem se rodila, mi je mama dala čudovito ime. Dianne. Kot Diana, boginja iz grške mitologije. Čez teden dni je eden izmed sosedov, zdravnik, kupil psa. In svojega psa je imenoval Dianne. Moja mama je bila zelo jezna in v leksikonu je poiskala še pomembnejšo boginjo od Diane. Našla je Venero, boginjo ljubezni in lepote. Svoje ime sem imela rada, dokler sem živela v Libanonu in bila mlada ter lepa. Toda zdaj že nekaj let sovražim svoje ime. Vidim se, kako se staram in to s takim imenom.«


Rojstno državo se je Vénus Khoury-Ghata odločila zapustiti leta 1973, ko je spoznala svojega drugega moža, francoskega znanstvenika, in se skupaj z njim preselila v Pariz, kjer živi še danes. Njena literarna pot se je pričela v Franciji strmo vzpenjati v drugi polovici 70. let. Bralce je pritegnila tako »eksotična« tematika Bližnjega vzhoda kot svojevrsten preplet francoskega jezika in arabske ritmike. Zanimivo pa je, da se nobeno izmed avtoričinih literarnih del ne odvija v Franciji. Khoury-Ghata v svojih delih vseskozi prepleta resničnost z domišljijo in izrazno preprostost s kompleksno simboliko. V njeni literaturi pa je pogosto opaziti tudi avtobiografske elemente, čeprav so ti zastrti z veliko mero ironije in na trenutke grenkega humorja. Tragično življenje svoje družine je še najbolj razkrila v romanu Hiša na robu solz, ki ga je posvetila bratu Victorju. Očetovo trpinčenje je namreč še posebej prizadelo ravno njega. Victor si je bolj kot vse želel postati velik pesnik. Po nekaj literarnih objavah v Libanonu, kjer so ga razglašali za pesniškega genija, se je odločil oditi v Francijo, vendar je tu naletel na zaprta vrata založb. Njegovo že tako čustveno labilno razpoloženje in nenehna hoja po tanki liniji med genialnostjo in norostjo sta v veliki meri pripomogla k temu, da je zapadel odvisnosti od mamil. Zasvojen se je vrnil domov, kjer ga je oče skušal »pozdraviti« tako, da ga je dal zapreti v psihiatrično bolnišnico. Tu je preživel kar 25 let in po večkratnem »zdravljenju« z elektroški postal gola rastlina.

Avtobiografski elementi so opazni tudi v pisateljičinem romanu La Maestra, kar v španskem jeziku pomeni »učiteljica« in katerega odlomek bomo poslušali v nocojšnji oddaji. Roman, ki je izšel leta 1996, je nastal v času po smrti avtoričinega drugega moža. Soočanje s smrtjo in hkrati želja po distanciranju od tragičnega dogodka se v romanu kažeta kot prehod pripovedovalca s prvoosebnega »jaz« na drugoosebnega »ti« in ga lahko beremo kot nagovor, namenjen v prvi vrsti avtorici sami. Roman pripoveduje zgodbo o zadnjih mesecih življenja mlade, za levkemijo obolele Emme Chattlehorse. Ta se odloči, da bo zapustila preprosto vsakdanje življenje in brezbrižnega moža ter se odpravila v Mehiko in se povsem prepustila naključnosti usode. Pot jo vodi skozi revne vasi, kjer se preživlja z raznimi opravili, dokler se ne ustali v majhni vasici, kjer začne poučevati otroke. V tem kraju, ki je podvržen naravnim nesrečam muhaste narave in povsem pozabljen s strani države, sreča Emma svojo smrt. Simbolika prehajanja je razvidna že v prvem stavku romana: »Glicinija je bila tako visoka, da je izgledalo, kot da raste iz neba.« Med tostranstvom in onostranstvom obstaja torej neviden prehod, ki pa ga človeku ni dano premostiti. Smrt postane najbolj očitna v zaključnem, z otroško pisavo zapisanem stavku »Buena muerte la maestra«, ki ga lahko beremo kot vzklik, popotnico: »Dobro smrt, učiteljica«. Smrt, kot jo dočaka Emma, pomeni predvsem sprijaznjenje s koncem življenjskega cikla in podrejanje zakonom neusmiljene narave.



Komentarji
komentiraj >>