Petek, 7. 3. 2008
jizah
Nadarjena generacija producentov in didžejev, ki jih je v začetku devetdesetih naplavil New York, je zanimiva predvsem iz enega razloga - kar nekaj producentov in DJ-jev, ki so v začetku devetdesetih resneje sejali seme na sceni, je svojo življenjsko dobo za reglerji podaljšalo vse do današnjih dni in hkrati ostalo zvestih svojem prvotnemu zvoku. Obdržati se na sceni več kot 15 let, ne izgubiti kredibilnosti, delati z najvidnejšimi rimoklepetači današnjega časa in hkrati še peljati svoj specifičen zvok, ki ga je vmes na tak ali drugačen način kopirala cela vrsta nadobudnih mladcev, je vsekakor uspeh, s katerim se lahko poleg DJ Premierja in Prince Paula kiti le še Pete Rock.
Da o statusu raperja, producenta in DJa Pete Rocka ne gre kaj prida razpravljati, je jasno že samo ob naštevanju njegovih produkcijskih del, začenjši z delom opravljenim z emsijem C.L. Smoothom, s katerim je ustvaril tudi eno največjih klasik hiphopa vseh časov, skladbo »They Reminisce Over You« oz. »TROY«. Po koncu sodelovanja s C.L. Smoothom se je Pete preselil k takrat izjemno uspešni založbi »Loud«, za katero je izdal album »Soul Survivor«, le-temu je leta 2004 sledilo nadaljevanje, »Soul Survivor II«, vmes pa se je zgodilo še veliko produkcijskih gostovanj, inštrumentalnih izdaj in vsega ostalega. Sodelovanja z naborom raperjev kot so Kool G Rap, Large Professor, Prodigy, Ghostface Killah, Pharoahe Monch, Dead Prez, Method Man, Raekwon, Big Pun, Common, Sticky Fingaz, Black Thought, Talib Kweli, O.C. in drugi, so le še utrdila teorijo o enem najboljših raperskih producentov vseh časov, v maniri obdanosti z velikani sodobnega newyorškega hiphopa, pa je nastal tudi njegov novi album »Ny's Finest«.
»Kvazi smetana« newyorškega hiphopa, ki se razprostira skozi večino albuma je dejansko kvazi! Abstinenca pravih frajerjev velikega kova je prisotna do te mere, da pravzaprav razen velikana Redmana, wu-tangovca Raekwona in dvojca iz zasedbe D-Block, Sheek Loucha ter Styles P-ja, na albumu ni nobenega sodobnega newyorškega kredibilneža. Očitno založba Nature Sounds ni dovolj razprla svojega mošnjička, rezultat česar so tudi drugorazredni ali že pozabljeni gostje, katerih višek kariere je že davno dosežen in presežen. V kolikor na albumu razveseljujejo Redman in dvojec iz D-Block pa pravzaprav vsi ostali gostje ne prinašajo nič novega, še huje, delujejo zelo neposrečeno in umetelno. Tudi Pete Rocku, sicer producentu, ki je definiral in patentiral trobilne in pihalne sample in v svoje aranžmaje izjemno dobro vklopil vse mogoče zvoke, je z albumom »Ny's Finest« ustvaril do sedaj svojo najslabšo produkcijsko dovršeno ploščo. Šlampasti in na hitro spacani beati, ki so povrh vsega nastajali vsaj dve leti, z albuma pa sta medtem že izšla kar dva singla, ki sta hkrati najpresežnejša komada na albumu, poslušalca le na trenutke spomnijo na dobre zlate čase Pete Rockove produkcije. Tokrat Pete Rock sicer »updata« svojo tipično trobilno, pihalno formulo, vendar pa se od nje, vsaj pri samplanju bobnov nemalokrat tudi odmakne in jim dodaja nek modernejši, sodobnejši zvok, ki nikakor ne zveni tako »žmohtno«, kot smo od njega vajeni. Še slabše gre njegovemu, sicer nikoli dobremu rapanju, ki je flowersko še vedno precej povprečen, besedilno pa skorajda brezpomenski in se sprehaja po tipičnih vprašanjih raperskega vsakdana. Za nameček si je pri eni od kompozicij kot eminentni producent privoščil celo to, da na njegovem produkcijskem albumu gostuje gostujoči producent, in sicer Dj Green Lantern, ki svoje delo opravi še slabše kot Pete Rock. Verbalni gostje padajo v povprečje rapanja Pete Rocka samega, iz okvira pa izpadejo le Chip Fu iz Fu-Schinckensov in že omenjena trojka. Nekajkrat nas Pete spomni na svoje stare čase z retro vložki, proti koncu plošče pa s »pjevačkimi« gosti popolnoma udari mimo, produkcijsko pa se loteva tudi malce bolj reggaejaških beatov, ki mu ne uspevajo najbolje, pa vendar je on sam veliko boljši del albuma kot neposrečeni vokalni gostje, med katerim v negativnem smislu izstopa trenutno največji mixtape kralj newyorške scene, gospodič Papoose, ki ne pove nič, njegovi verbalni vložli pa so na ravni osnovnošolskih blodenj, da o tem, da rapa skoraj identično kot na vseh svojih kompozicijah sploh ne izgubljam besed. Ko dejstvu, da album skorajda iz komada v komad zapada v povprečje sodobne, povečini neizvirne produkcije, dodamo vokalno neizvirnost in neatraktivnost, naenkrat ugotovimo, da se Pete Rock vrti le še okrog koncepta. Ravno koncept temelječ na najboljših newyorških vokalnih gostih pa dokončno propade, ko poslušalec ugotovi, da ne Redman, sploh pa ne dvojec Little Brother, ne prihajajo iz New Yorka. Od plošče nam torej ne ostane skoraj nič oprijemljivega več, Pete Rocku pa dajemo še eno možnost, da se ne umakne na smetišče zgodovine, temveč svojo formulo »updata« tako, da ostaja zvest samemu sebi.
Album, od katerega smo pričakovali, da bo funky, da bo redefiniral hiphop iz časov golden ere, se je spremenil v »nebodigatreba« album, ki ga bomo kaj hitro izbrisali iz svojih glav, playlist in ostalih možnosti za poslušanje glasbe. Za razliko od svojih dveh, v uvodniku omenjenih kompanjonov, Pete Rocku očitno ne uspeva revitalizirati svojega zvoka in ga popeljati na višjo raven, nekdanji velikan se prej izgublja v povprečju svojih copy-pasterjev. Šlampasto, nedoživeto in rapersko zelo siromašno ploščo je Pete Rock popolnoma uničil s katastrofalnim izborom gostov, ki se nikakor niso uspeli združiti z njegovimi podlagami in so tako prispevali le še en dodaten minus k albumu. V omenjene besede se lahko prepričate v naslednjih kompozicijah »Pete Rock Intro«, »We Roll« skupaj z Jim Jonesom, »Till I Retire«, »914« s Sheik Louchem in Styles P-jem, »Questions« z Royal Flushom, »Best Believe« z Redmanom in LD, »Ready Fe War« s Chip Fujem ter Rene iz dvojca Zhane, »Don't Be Mad«, »Bring Y'all Back« z Little Brother, »The Best Secret« z Lords Of The Underground, »That's What I Am Talking About« z Rellom ter »The PJ's« z wu tangovcema Raekwonom in Masta Killo.
Komentarji
komentiraj >>