Samo Šalamon Trio feat. Tim Berne in Tom Rainey v Klubu Cankarjevega doma
* Po uvodnem koncertu novega cikla Cankarjevi torki, ko smo lahko poslušali dva projekta Zlatka Kaučiča, smo na tretjem klubskem večeru prisluhnili ustvarjanju še enega izjemno dejavnega domačega jazzerja, mariborskega kitarista Sama Šalamona. Šalamon je takorekoč od začetka ustvarjalne poti v svoje bende vabil znana imena z mednarodne scene, tokrat pa je v svoj slovensko-ameriški trio povabil bobnarja Toma Raineyja, s katerim je že posnel nekaj plošč, ter saksofonista Tima Berna, enega najodmevnejših jazzovskih kreativcev zadnjih nekaj desetletjih.
Kljub prisotnosti tega izredno cenjenega pihalca, ki nas je nazadnje obiskal daljnjega leta 1985, je bil dvodelni koncert pred stotinjo odobravajočega občinstva v znamenju glasbe našega kitarista. Šalamon je namreč posebej za ta projekt oziroma prav za takšno zasedbo spisal nove skladbe, nekaj pa jih je priredil s svojega albuma Kei's Secret. Drugačna zasedba, s kakršno Šalamon doslej ni sodeloval, je terjala tudi njegov drugačen pristop do prebiranja po strunah.
Kot nam je tudi sam napovedal v intervjuju, je njegova kitara občasno prevzela vlogo manjkajočega kontrabasa, in sicer predvsem z ostrejšimi rockerskimi riffi, ki so dajali začetni motiv in poganjali skladbe na pot zapletenih struktur, polnih vijugastih linij in navdihnjene medigre. V bolj udarnih, vihravih skladbah sta Berne in Šalamon enakovredno vodila trio, enkrat z ubranim igranjem iste linije, drugič spet z razraščenimi solažami, ki so se, čeprav je vsako glasbilo šlo svojo pot, lepo dopolnjevale in nadgrajevale.
Bolj kot vihrave, neujemljive skladbe so podpisanega prevzele počasne, skorajda baladne. V teh se je namreč način zvočenja popolnoma spremenil, saj so temeljile bolj na zvočnem brnenju, odmevu in vibriranju kot pa na jasno odigranih temah. Prav v teh skladbah je trio dosegel več interakcije in skupinskega sodihanja, predvsem zaradi bobnarja, za katerega smo dobili vtis, da mu bolj kot takšni ležijo tisti bolj strukturirani in na zvočnih atakah temelječi komadi.
Rainey se nam je namreč zdel najslabši člen v verigi treh izkušenih muzičistov, saj je bil nekako manj opazen, sploh pa bi se moral – glede na dejstvo, da v bendu ni bilo basa – bolj potruditi z ritmiziranjem in dajanjem pulza. Šalamon in Berne sta se, kot rečeno, lepo ujela, sploh v delih, ko smo slišali bolj impresionistično godbo, v katerih se je Šalamon izkazal z občutenim folkovskim prebiranjem po strunah in z rahlo ostrejšim zvokom. A kljub njunemu ujemanju vendarle ostaja vtis, da bi lahko slišana godba zazvenela zvočno bolj polno in strukturno bolj celovito z večjim, vsekakor pa bolj dorečenim vložkom bobnarja, ki nam je pustil vtis, da je igral nekako bolj zase, odsotno in ne ravno v prid soigralcema.
V Klubu Cankarjevega doma je jazziral Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>